Iz megle na sonce

Turobno vreme se vleče že dober teden in predvsem zaradi pomanjkanja sonca je v soboto padla odločitev za spremembo. Najprej pozen zajtrk, kratek opravek v mestu in nato via Mariboska cesta proti začrtanemu cilju – Rogla. Kljub temu, da je bil ravno čas za kosilo, se večina Slovenceljnov le ne da in se trumoma udeležujejo slovenskega nacionalnega športa. Trgovci pa si manejo roke in že kujejo načrt, kako bodo po koncu praznikov pobrali še zadnje cente njihovim zvestim kupcem.

Že od nekdaj mi skupinski športi niso zabavni, zato sem bil ob pogledu na kolone, ki so se iz vseh strani zgrinjale proti nakupovalnim centrom, zadovoljen nad najino odločitvijo. Mislim, da se bi Tomaž še kako strinjal s tem. Na poti sva prehitela nekaj nedeljskih voznikov in v slabi uri prispela na s soncem obsijano in toplo Roglo. Pretirane gužve ni bilo, le zakaj? Na sebe navlečema “fencyšmency” smučarski komplet in jo mahnema v smeri proti Lovrenškim jezerim.

Naša četica koraka, strumno in po snegu…

Še nedokončana kapela, katere funkcija mi tu na Rogli ni preveč jasna

Edina za hojo primerna pot je bila tekaška proga in že po nekaj minutah sem čutil naval toplote. Nič čudnega, če sem bil zavit za minus 10, zunaj pa 6°C plusa. Kapa in rokavice so bile kmalu odveč. Po kakšni uri naporne, vdirajoče se hoje, sva dokončno obupala, da bova ugledala kakšno izmed jezer. Zato sva preostali čas izkoristila za lovljenje “zajčkov”. Med ugotavljenjam debeline snežne oddeje, sem z neznanega razloga pristal na hrbtu in tako nehote preveril tudi vodotesnost aparata, saj sem največjo kepo zabrisal naravnost na objektiv. Od znanstveno izmerjenega podatka (do 130 cm snežne odeje) se moja meritev razlikuje za vsaj pol metra, saj do bokov zakopan močno dvomim, da je višina slednjih večja od 80cm.

Sledi še obmetavanje s snegom…

… in kepanje “zajčkov”

Tanja nabira toplotno energijo…

…sam pa opazujem “zajčke”, ki nočejo in nočejo odnehati

Ko je sonce začelo pešati, sva jo ubrala nazaj in se v koči pri Uniorčku okrepčala vsak s svojim vročim psom – Tanja s klasičnim, mojega pa je krasila domača kranjska. Popoldne je minilo prehitro in nič kaj me ni mikala vožnja nazaj v sivo dolino. K sreči je narava na poti domov podala še nekaj čudovitih pogledov.

Večerni pogled v dolino

…katerega se Erik ni mogel nagledati

Misel na ta pogled, naju je grel vse do doma

Takole imamo pa v dolini, za en k***c