Je kdo videl Minija
Odpravljal sem se v mesto, čeprav posebnega razloga za to vsaj v tistem trenutku nisem imel. Že sem sedel v Miniju, ko mi je v glavo šinilo, da sem v sobi na mizi pozabil telefon. Ustavim pred vhodom in za trenutek pomislim, ali ga sploh potrebujem. Ker sem bil s prijateljem dogovorjen, da se slišiva, ko prispem na parkirišče za občino, je bila potreba po njem več kot očitna. Avto pustim prižgan in se poženem proti vratom. V naglici najdem ključe v zadnjem žepu, za katerega sploh nisem vedel, da ga imam. Na mizi pograbim telefon, ki je tik pred izdihom baterije, ampak časa za polnjenje res nimam. Bo že moral zadostovati tisti v avtu, pa čeprav le za nekaj minut.
Med zaklepanjem vhodnih vrat me za trenutek zmoti pogled proti sosedu, a se ne pustim motiti. Ko naenkrat ključ dobesedno obstane v ključavnici. Pa ne zaradi rje. Krivec je moja roka, katero so možgani nehote ustavili, saj so le dojeli čemu je pogled proti sosedu tako drugačen. “Kje je moj avto?” se zdrznem. Skačem levo desno, kot petelin, ki je pravkar ostal brez glave. Prisegel bi, da sem avto pustil prižgan, vrata odprta… Iza vogala hiše zaslišim znan zvok motorja. Sprva pomislim, da je popustila ročna zavora, zaradi katere bi avto zdrvel po klancu in obstal sredi križišča glavne ceste. O pogledu v smeri zvoka se zdrznem, saj je Mini že drvel po stranski cesti in za sabo puščal oblak prahu. Pospeševanje mi je dalo vedeti, da je v avtu še nekdo.
Ucvrem jo za njim v upanju, da ga bodo zavite ulice dovolj upočasnile in mi dale več možnosti za ulov. Med tekom opazujem, kako se približuje ostremu zavoju pred nedavno obnovljeno hišo, ki ima po novem rumeno fasado. Čeprav je ulica vidna vse do njenega priključka na prečno cesto, avto na ovinku dobesedno izgine. Slednje sem pripisoval mojemu tekaškemu naprezanju, ki bi za posledico lahko imelo tudi kakšne privide. Ko prisopiham do omenjenega zavoja, opazim znatno povečanje avtomobilov na travniku pred skednjem bližnjega kmeta. Poženem se bližje in že se veselim, ko zagledam belo streho in temno modro barvo – le belih črt ni nikjer. Ta ni moj, kar razkrije tudi Münchenska registrska oznaka, zato hitim med ostalimi avtomobili, če bi kje morda ugledal svojega.
Ob leseni ograji opazim stopnišče, ki me pripelje do velikega prostora osvetljenega z neonskimi lučmi. Nekatere prav nervozno utripajo, zaradi česar je počutje še bolj na trnih. Od teka počasi postajam utrujen in vedno bolj zmeden. Svetloba je vedno bolj zelena, v avli pa je vse več šolske mladine, ki čakajo v dolgi vrsti. Opazujejo me, na vprašanje, ali so opazili kakšnega Minija, pa vsaj tisti prisebni zmajejo z glavo. Naposled se le oglasi eden in s prstom kaže mimo železne ograje, čez katero se brez premisleka poženem in pristanem dve nadstropji nižje v velikem smetnjaku. K sreči je bil poln kartonastih škatel. Zberem moči in zlezem iz smetnjaka, ozirajoč se za Minijem, ki ga naposled v soju večerne svetlobe opazim, kako drvi čez bližnji most.
Iščem telefon, da bi priklical pomoč, a je ostalo le pri veliki želji. Ekran je miroval in opazoval sem lahko le svoje preznojeno čelo, ki se je svetilo na gladkem zaslonu, polnem prstnih in ušesnih odtisov. Preostalo energijo preusmerim v iskanje mimoidočega, ki bi bil pripravljen deliti nekaj sekund pogovora z možmi v modrem. Brez uspeha napol v mraku tavam in sledim glasnemu zvoku na uho prijetne ter hkrati energične glasbe. Vse bolj je slišati, da prihaja iz velikega poslopja, katerega vrata so rahlo priprta. Skozi špranjo prihaja ostra svetloba varilnega aparata, ki me dobesedno zaslepi in za nekaj sekund vidim le barvne nepravilnosti. Ko se pogled razbistri, opazim moško postavo, ki se sklanja pod pokrovom motorja. Opazi, da se mu približujem, sam pa zaradi močne svetlobe še vedno ne razločim obraza.
Pokliče me po imenu, kar me predrami. Glas, ki prihaja iz velike dvorane, je Tanjin….
…fiiijuuu, imam pa res srečo – bile so le sanje. Že dolgo ne tako butaste in žive. Grem preverit, ali bom pešačil v službo!
Menil(a) je Mih@ dne 10.3.2008
Dej ne s takimi objavami, mater
Me je že zaskrbel na fertik
Menil(a) je Dragan Z. dne 10.3.2008
ja deeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeej!!!!:) hehe, ni še
prvi april Uroš!!:P nice zgodba.. pri tako živih sanjah, si vseeno
mogel bit zjutraj cel moker!:) naj se ti sanje ne uresničijo, bi
rekel v tej situaciji..
Menil(a) je Uroš dne 10.3.2008
@Miha: ja predstavljaj si kako je mene stiskal sredi spanja
@Dragan: za prvi april si bo treba nekaj divjega zamislat. Sem pa bil čist iz sebe in presrečen, ko je bilo vsega konec. Preklete sanje in to zadnjih 15 minut, saj bi prisegel, da sem pol ure pred tem že nekaj oglejeval sobo.
Menil(a) je metatron dne 10.3.2008
ko sem bral sem mislu pa sej ne more biti res… morda pa opisuje
samo sanje… sem že hotel na konec skočit preverit a so sanje al
ne, pa sem si rekel, madona zgodba je full zanimivo in doživeto
napisana in je sigurno z namenom tako… no ko sem prebral do konca
sem bil vesel zate (da so bile sve skupaj samo sanje)
Menil(a) je Jan dne 10.3.2008
heh, nekje na sredini se mi je posvetilo, da so samo sanje
ampak, dobra
Menil(a) je Uroš dne 10.3.2008
@Metatron: že pri prvem odstavku je nekaj neskladij, ki se kar stopnjujejo. Predvsem tisto – sredi kmetije po stopnicah ?!? in pristanem nekje v veliki hali. Sicer pa sanje ponavadi takole skačejo sem in tja, brez repa in glave.
Sem se sicer trudil najti povezavo, pa ni šlo.
@Jan: začelo se je kolikor toliko podobno naši okolici (precej živo), potem pa sem se znašel nekje na neznanem, pojma nimam od kod je to prišlo.
Menil(a) je M&M dne 10.3.2008
hehe, ja močno dvomim, da bi na tak način opisal dejanski dogodek
Menil(a) je Gregor Barič dne 10.3.2008
Ja … lepo si opisal preskoke, ki jih ljudje med sanjanjem
dejansko imamo. Kar naenkrat se namreč znajdeš v čisto drugi sceni,
okolju. Jaz sem hvala bogu scrollal najprej dol, da sem videl na
koncu, da gre za tvoje sanje in šele potem prebral zapis zgoraj.
Dobra objava…btw.
Menil(a) je Uroš dne 10.3.2008
@M&M: verjetno bi bila prva dva odstavka pester seznam vseh možnih kletvic in vprašanje, če bi sploh uspel nadaljevati z zgodbo.
@Gregor: Imaš tudi ti kašen zanimiv preskok? Glede scrolanja, sem že imel v mislih zadnji del napisati nekaj strani nižje, a verjamem, da marsikdo pozna tipko End
Menil(a) je kreg dne 10.3.2008
Vaaaaaaaaaaaaaaaaaau, kakšna zgodba, mislim sanje. Sem bral kot eno
hudo napeto kriminalko. Res nisem ljubitelj knjig, samo če bi bile
vse tako pisane bi sigurno kakšno prebral. Hitrost branja se je iz
stavka v stavek stopnjevala. Konec je bil srečen, tokrat hehe. lp
Menil(a) je Eva dne 11.3.2008
Joooo, na zacetku sem bla ziher da je vse blo res,… pol pa sem
pomislala da so pa mnde ja vse sanje. Se sreca! Bravo! Dobr napisan
Menil(a) je BlazS dne 11.3.2008
A si kej brcu zravn, ko si sanjal?