Je kdo videl Minija

Odpravljal sem se v mesto, čeprav posebnega razloga za to vsaj v tistem trenutku nisem imel. Že sem sedel v Miniju, ko mi je v glavo šinilo, da sem v sobi na mizi pozabil telefon. Ustavim pred vhodom in za trenutek pomislim, ali ga sploh potrebujem. Ker sem bil s prijateljem dogovorjen, da se slišiva, ko prispem na parkirišče za občino, je bila potreba po njem več kot očitna. Avto pustim prižgan in se poženem proti vratom. V naglici najdem ključe v zadnjem žepu, za katerega sploh nisem vedel, da ga imam. Na mizi pograbim telefon, ki je tik pred izdihom baterije, ampak časa za polnjenje res nimam. Bo že moral zadostovati tisti v avtu, pa čeprav le za nekaj minut.

Med zaklepanjem vhodnih vrat me za trenutek zmoti pogled proti sosedu, a se ne pustim motiti. Ko naenkrat ključ dobesedno obstane v ključavnici. Pa ne zaradi rje. Krivec je moja roka, katero so možgani nehote ustavili, saj so le dojeli čemu je pogled proti sosedu tako drugačen. “Kje je moj avto?” se zdrznem. Skačem levo desno, kot petelin, ki je pravkar ostal brez glave. Prisegel bi, da sem avto pustil prižgan, vrata odprta… Iza vogala hiše zaslišim znan zvok motorja. Sprva pomislim, da je popustila ročna zavora, zaradi katere bi avto zdrvel po klancu in obstal sredi križišča glavne ceste. O pogledu v smeri zvoka se zdrznem, saj je Mini že drvel po stranski cesti in za sabo puščal oblak prahu. Pospeševanje mi je dalo vedeti, da je v avtu še nekdo.

Ucvrem jo za njim v upanju, da ga bodo zavite ulice dovolj upočasnile in mi dale več možnosti za ulov. Med tekom opazujem, kako se približuje ostremu zavoju pred nedavno obnovljeno hišo, ki ima po novem rumeno fasado. Čeprav je ulica vidna vse do njenega priključka na prečno cesto, avto na ovinku dobesedno izgine. Slednje sem pripisoval mojemu tekaškemu naprezanju, ki bi za posledico lahko imelo tudi kakšne privide. Ko prisopiham do omenjenega zavoja, opazim znatno povečanje avtomobilov na travniku pred skednjem bližnjega kmeta. Poženem se bližje in že se veselim, ko zagledam belo streho in temno modro barvo – le belih črt ni nikjer. Ta ni moj, kar razkrije tudi Münchenska registrska oznaka, zato hitim med ostalimi avtomobili, če bi kje morda ugledal svojega.

Ob leseni ograji opazim stopnišče, ki me pripelje do velikega prostora osvetljenega z neonskimi lučmi. Nekatere prav nervozno utripajo, zaradi česar je počutje še bolj na trnih. Od teka počasi postajam utrujen in vedno bolj zmeden. Svetloba je vedno bolj zelena, v avli pa je vse več šolske mladine, ki čakajo v dolgi vrsti. Opazujejo me, na vprašanje, ali so opazili kakšnega Minija, pa vsaj tisti prisebni zmajejo z glavo. Naposled se le oglasi eden in s prstom kaže mimo železne ograje, čez katero se brez premisleka poženem in pristanem dve nadstropji nižje v velikem smetnjaku. K sreči je bil poln kartonastih škatel. Zberem moči in zlezem iz smetnjaka, ozirajoč se za Minijem, ki ga naposled v soju večerne svetlobe opazim, kako drvi čez bližnji most.

Iščem telefon, da bi priklical pomoč, a je ostalo le pri veliki želji. Ekran je miroval in opazoval sem lahko le svoje preznojeno čelo, ki se je svetilo na gladkem zaslonu, polnem prstnih in ušesnih odtisov. Preostalo energijo preusmerim v iskanje mimoidočega, ki bi bil pripravljen deliti nekaj sekund pogovora z možmi v modrem. Brez uspeha napol v mraku tavam in sledim glasnemu zvoku na uho prijetne ter hkrati energične glasbe. Vse bolj je slišati, da prihaja iz velikega poslopja, katerega vrata so rahlo priprta. Skozi špranjo prihaja ostra svetloba varilnega aparata, ki me dobesedno zaslepi in za nekaj sekund vidim le barvne nepravilnosti. Ko se pogled razbistri, opazim moško postavo, ki se sklanja pod pokrovom motorja. Opazi, da se mu približujem, sam pa zaradi močne svetlobe še vedno ne razločim obraza.

Pokliče me po imenu, kar me predrami. Glas, ki prihaja iz velike dvorane, je Tanjin….

…fiiijuuu, imam pa res srečo – bile so le sanje. Že dolgo ne tako butaste in žive. Grem preverit, ali bom pešačil v službo!