Pogrešal te bom, prijatelj

Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.

Bili ste trije v ogradi pred trgovino za male živali, a bil si edini, ki si se postavil na zadnje noge. Ponudil sem ti dlan in v trenutku je bila vsa mokra. “Ti boš moj” sem rekel. Le nekaj minut kasneje sva jo maširala proti avtu, oba polna pričakovanj in hkrati navdušena, da sva dobila novega prijatelja. V trgovini so me opozorili, da boš morebiti spustil kakšno lužico – zaradi strahu in novega okolja. Pa se to ni zgodilo, v naročju si se počutil povsem varnega. Majhen, kosmat, simpatičen in neverjetno radoveden si bil prava paša za oči mimoidočih. “Kako mu je pa ime?”… “Danny je”…

Svojo radovednost in hrabrost si pokazal tudi doma, saj si takoj začel raziskovati domači vrt. Še isti dan si sosedom povedal, kar jim gre in jim dal vedeti, da je pri hiši nov član. Čeprav je bila mami sprva proti novemu psu, se je ob pogledu na malo kosmato kepo v trenutku raznežila in takoj si bil deležen božanja. Dneva je bilo konec, kot bi mignil. Čas je bil, da spoznaš prostor, ki bo samo tvoj in kjer boš preživel vsaj tretjino svojega življenja. Še danes vidim te male iskrive učke, ki so me spremljale, ko sem odhajal. Bil si tiho, saj si vedel, da bom jutri spet s tabo. Veselje naslednje jutro je bilo nepopisno.

Dnevi so minevali in vsak dan si nam popestril s kakšno vragolijo. Jedel si vse po vrsti, le z rižem si imel kopico težav. Več si ga spravil izven posode in na glavo, kot da si ravno prišel iz kakšne poroke. Lovila sva se dan za dnem, a ker si bil tako majhen, da te je trava dobesedno žgečkala po trebuščku si bil vedno jezen, ker sem te prehitel. A ni trajalo dolgo, kaj kmalu si prevzel vodilno mesto in ga zadržal skoraj do konca svojih dni. Jutra med vikendi si popestril s pasjim bujenjem. Med vrati moje sobe si nabral lepo mero zaleta in hop na posteljo, kateremu je sledil moker pozdrav.

Ko si dopolnil leto dni, te je bilo potrebno naučiti ubogljivosti. Hitro si dojemal besede in gibe, le žoga je bila preveč zabavna, da bi jo takoj izpustil. Raje si se malo poravsal, naredil krog ali dva okoli mene in jo naposled le izpustil. Poleg žoge si užival s preganjanjem raznih plastičnih posod, ne smem pa pozabiti na dudo, ki si jo žvečil kot kakšen malček. Kljub ostrim zobkom, je ostala cela vse dokler ni zaradi sonca in vode razpadla.

Dlaka je hitro rasla, vročina pa tudi ni bila nič kaj prizanesljiva, zato si se najraje osvežil s čofotanjem v živorumeni bani. Izpraznil si jo v parih minutah in z lajanjem takoj zahteval novo. Samo da je špricalo vse naokoli – tudi lovljenje vodnega curka je bilo dnevno na sporedu. Da hoja po vodi ni mogoča, si spoznal na izletu do Krnskega jezera, kjer si se iz bližnje skale pognal za žogo in potonil kot kamen. Presenečen, kdo ti je vzel tla pod nogami, si priplaval na kopno in se že v naslednjem trenutku pognal nazaj. Bilo je očitno, da se z vodo odlično razumeta.

Zrasel si v pravega korenjaka in se postavil porobu vsakemu psu, zaradi česar smo te morali puščati doma, medtem ko smo bili na izletih. Če sem odšel na sprehod, si sedel na mesto od koder si imel najboljši razgled in čakal vse dokler se nisem vrnil. Tudi zvok domačega avtomobila ti ni bil tuj in ni bilo lepšega, ko si me pričakal na ograji, ves vesel, da me spet vidiš. Naj sem bil še tako slabe volje, so bili tvoji gibi in pogled vedno balzam za dušo. Spomnim se trenutkov, ko so stopicljal sem in tja ter iskal način, kako še bolj nazorno pokazati svoje veselje.

Odšel si hitro in nenapovedano, tako kot si prišel. Če sem še zjutraj slišal tvoj lajež, si popoldne le še počival in opazoval okolico. Nisem si upal pomisliti, da te naslednji dan ne bo več med nami. Na žalost se je zgodilo prav to. Držal sem te za tačko, a vse kar si lahko premaknil so bile oči. Iskrivost je izginila in videti je bilo da si utrujen. Potihem sem upal, da se boš vrnil, ko te je ati odpeljal k dežurnemu veterinarju. Ostala je le posoda na vrtu, iz katere si tako rad polizal vsako drobtinico.

Le dober teden nazaj si praznoval svoj 15. rojstni dan in niti v sanjah si ne bi upam pomisliti, da bo slovo prišlo tako iznenada in hitro. Niti keksev, ki si jih dobil v dar, nisi uspel pospraviti v celoti. Dvorišče je prazno, še rože po katerih si včasih teptal ne pridejo več do izraza. Pogrešam te. Nikoli več me ne boš čakal na stopnišču in mi molil tačko, nikoli več me ne boš zbudil s klici, da te tišči na potrebo, med kosilom se ne boš drenjal pod mizo in čakal, da z nje pade kakšna kost. Ob vrnitvi domov bo vogal hiše sameval, pogrešal bom tvoje sprehode in lovljenje, pa čeprav skozi kuhinjo, kjer si kradel piškote, ali pa dnevno sobo, kjer si poležaval na kavču, pogrešal bom topel sprejem ob vrnitvi z dopusta, skrivanje med jagodami in sladkanje z grozdjem, pogrešal bom vzvratno parkiranje, češ “daj me malo počohaj”, progrešal bom tvoje dihanje, tvojo prisotnost….

…s težavo spravljam besede na plan, roke so vlažne od solz, pokonci me drži le misel, da si živel maksimalno lepo in upam si trditi, da si bil najsrečnejši kuža na svetu. Šele danes se zavedam, kako rad sem te imel in za vedno boš ostal globoko v srcu. Naj bo zgornja pesem kot popotnica kamor odhajaš in upam, da se kdaj srečava in preživiva še eno polno pasje življenje.


Zapisano med: Razmišljanja. Če želiš lahko spremljaš odzive na zgoraj napisano ali pa narediš povezavo iz svoje strani.

Mnenja, rad jih prebiram :) »

  • Menil(a) je Mateja dne 12.6.2008

    …je bila velika ljubezen…ker je bil velik prijatelj…

    Tako ganljivo si se poslovil od njega, da s solzami pišem besedo za besedo…

    Živali se prikradejo v naša srca čisto tiho in neopazno, a ko nas enkrat osvojijo, nas imajo za vedno…zato, ko nas zapustijo, ostanemo brez besed…

  • Menil(a) je Matjaž Očko dne 12.6.2008

    sem brez besed… :( :~
    počivaj v miru, Danny

  • Menil(a) je Eva dne 12.6.2008

    Dragi Uroš, Milan, Vojka, Tanja in vsi Danny-jevi prijatelji. Že sama objava včeraj “pogrešal te bom” mi je v trenutku omehčala kolena in nabrala solze v očeh. In sem si rekla: “pa ne no,…pa ravno zdaj ko je bil spet ok in se mu je rana v gobčku pozdravila”. Zakaj mora biti pasje življenje tako kratko? Tudi če bi živeli 25 let ali več, bi bilo za mene premalo. Zgoraj napisano slovo sem brala z dolgimi presledki, ker mi je hudo in nisem mogla vse naenkrat prebrat. Kot največja ljubiteljica psov si težko predstavljam (oz. si sploh NE predstavljam) kako je ko te zapusti najbolj zvest, prijazen, prisrčen, ljubljen prijatelj. Toda – lepi spomini ostajajo, nudili ste mu popolnoma vse kar si lahko vsak pes želi in lepo mu je bilo z vami! Uroš tale objava je lepo slovo od tvojega prijatelja. Žal že mora biti tako – da je moral oditi.
    _______________________________________
    Dogs are miracles with paws.

    Dogs are not our whole life, but they make our lives whole. ~Roger Caras~

    Dogs’ lives are too short. Their only fault, really. ~Agnes Sligh Turnbull~

  • Menil(a) je kreg dne 12.6.2008

    Lepo si napisal o svojem prijatelju. Naj počiva v miru.

  • Menil(a) je Tanja dne 12.6.2008

    Dragi Danny!
    Pred petimi leti, ko smo doma ravno prebolevali smrt babice, si nikoli nisem mislila, da se bom nekoč počutila enako ob izgubi štirinožnega prijatelja. Kaj to, sploh si nisem mislila, da se lahko enako žalostno počutiš, kot pri izgubi drage osebe. No, spoznanje tebe (samo par dni po srečanju Uroša) mi je pošteno spremenilo življenje, saj je bil že prvi stik zelo prijazen in navdušojoč. Pa do takrat nikoli nisem imela stikov s psi in tudi ne nobenega konkretnega odnosa do njih. Zelo hitro si mi zlezel pod kožo in naenkrat postal velik del mojega življenja. Svojo žalost ob tvojem odhodu lajšam z mislijo, koliko veselja in smeha ter sreče si mi dal v teh kratkih 5ih letih. In da imam zaradi tebe bolj polno življenje, zdaj pač samo s spomini in ljubeznijo. Verjamem, da kjerkoli že si, da ti je lepo (veliko žog, zeleni travniki, polna posoda dobrot… :) ) in to mi je v tolažbo. Pogrešam te!:(

  • Menil(a) je neo4hidak dne 12.6.2008

    :( počivaj v miru

  • Menil(a) je IRENA dne 12.6.2008

    koncalo se je eno lepo “pasje zivljenje”! Naj cas hitro zaceli rano, ki je nastala ob izgubi prijaznega kosmatega ljubljencka. V mislih smo z vami.

  • Menil(a) je Gregor dne 12.6.2008

    Sam sem odraščal s psom. Bila sva najboljša prijatelja. Žal je tudi nekega dne prišel ta dan, ko sem se moral od njega posloviti. Bilo je res hudo, ampak zdaj lahko rečem, da so ostali le čudoviti spomini.

  • Menil(a) je Darja dne 12.6.2008

    Ob taki objavi je težko karkoli dodati. Popolnoma razumem. Morda je edino zdravilo, da se spominjaš lepih stvari in misel, da mu je tam nekje, v pasjih nebesih morda, res lepo.
    In prepričana sem, da te tudi on pogreša.

  • Menil(a) je Gregor Barič dne 12.6.2008

    Iskreno sožalje.

  • Menil(a) je Uroš dne 12.6.2008

    Hvala vsem za lepe besede.

  • Menil(a) je sv3der dne 12.6.2008

    hmm, neverjetno je kako se lahko navezemo na te kosmatince.

    ma, mu je lustno sedaj v pasjih nebesih ;)

  • Menil(a) je mojcas dne 12.6.2008

    Vem,kako je, če se navežeš na živali in resnično ni čisto nič drugače kot, če odidejo ljudje. Sožalje :(

  • Menil(a) je mankica dne 13.6.2008

    Dragi Uroš. Verjetno s pocutiš kot da del tvojega srca manjka. Kako krasne zadnje misli si zapisal za tvojega velikega prijatelja. Imel si ga resnično rad in on tebe. Prepričana sem, da je imel najboljšega lastnika na svetu in verjamem, da je bil najsrečnejši kužek na planetu. Nekoč se bosta nekje ponovno srečala.

  • Menil(a) je Barbi dne 13.6.2008

    Joj, kako tudi meni zdajle solze lijejo… Enkrat sem ze sla skozi nekaj takega, zdaj pa vsak dan pogresam svojo malo mrcino, ki je tako dalec stran… Uros, ne vem spolh kaj naj recem… Verjemi, da je bil v tvoji druzbi najsrecnejsi kuza pod soncem. Zdaj bo pa preganjal oblake in mahal z repkom vsakokrat, ko se bos spomnil nanj. Pa pozdravi Laro, Danny!

    Vem, da so le besede, a vseeno – en velik cezoceanski objem.

  • Menil(a) je Ales dne 13.6.2008

    Ojoj :( prelepa zgodba, seze do srca. Naj pociva v miru!

  • Menil(a) je Dragan Z. dne 13.6.2008

    razumem ta občutek.. žal mi je..
    d.

  • Menil(a) je metatron dne 13.6.2008

    iskreno sožalje

  • Menil(a) je mikimiska dne 13.6.2008

    Joj, izgubiti svojega, človekovega najboljšega prijatelja je vedno zelo hudo :( .

  • Menil(a) je anka dne 13.6.2008

    Ojoj, ostala sem brez besed. Tudi meni je žal … :-(

  • Menil(a) je Nevenka dne 13.6.2008

    Zelo lepa in čustvena zgodba. Verjamem,da je bil Danny najsrečnejši kuža na svetu, ker je živel pri vas, pa verjetno tudi edini , ki so mu ob slovesu posvečene vse te besede. Zelo sočustvujemo z vami in nam je zelo žal, da ga ni več.

  • Menil(a) je nitka dne 14.6.2008

    Že dvakrat sem potočila nekaj solz ob tvojem blogu :shy:
    Prvič, ko sem brala blog o tvoji poroki in danes drugič ;)
    Žalostno… :(

  • Menil(a) je Bine dne 15.6.2008

    Uroš, ne morem verjeti, žal mi je.
    Mi smo tri dni za vami, v petek, ostali brez Tise … Vem kaj prestajaš. Enako prestajam jaz, le da svojih misli ne morem preko tipkovnice spraviti na ekran, čeprav ob solzah kar lijejo iz mene. Vsi spomini in velika želja, da se to ne bi zgodilo. Ne dojemam.
    Čez nekaj časa, ko bolečina ne bo več tako velika, bomo posvojili kakšno azilsko dušo. Ne zato, da bi nadomestila Tiso, Tisa je nenadomestljiva. Zato, da v hiši ne bo tako … prazno. In da bo še en kuža imel priložnost uživati življenje, kot ga je uživala Tisa.

  • Menil(a) je stardust dne 15.6.2008

    drzi tista, da bolj, kot spoznavamo ljudi, raje imamo zivali. tudi sam ves, da ne bo pozabljen in, kot si rekel, imel je krasno zivljenje. to naj bo v slovo, v spomin, v nadaljevanje. v kaksno novo sobivanje z neko novo kepico.

    nekateri prihajajo, drugi odhajajo. in tretji ostajajo in ostajamo.

    glavo gor, danny je naredil prostor za novo bitje, ki prihaja. in poskrbel za to, da ga del tebe ne bo pozabil nikoli.

  • Menil(a) je Uroš dne 15.6.2008

    @Bine: težko kaj druga dodam, kot to, da iskreno sočustvujem, saj kot si že sam dodal, vem točno kakšni so občutki. Danes sem bil cel dan zdoma in ker staršev ni doma, sem precejkrat pomislil, ali je že dobil za jest… in vedno znova me je udarilo nazaj :( . Res je da čas celi rane, ampak žal vedno ostane brazgotina, ki ne izgine nikoli.

    Vsem ostalim pa bi se rad še enkrat zahvalil za izkazano sočutje in lepe besede.

  • Menil(a) je RokoR dne 15.6.2008

    Da še jaz pristavim svojo tačko …
    Moje sožalje:(

Povej mi svoje mnenje

Please copy the string m6AMVp to the field below: