Robanov kot

Datum zadnje objave sega že krepkih mesec dni v preteklost in mislim, da je skrajni čas za nadaljevanje. Zabušavam že tako dolgo, da vas kar nekaj sprašuje, ali sem blog obesil na klin ali pa je za molk na blogu razlog novi družinski član. Ne, nismo še tako daleč, so pa dnevi zelo natrpani in zasedeni… Kaj šele bo?!

Najbolje, da kar nadaljujem z zadnjim dnem našega tridnevnega izleta po Logarski dolini, od katerega je prav tako minilo že nekaj časa, natančneje – dva meseca nadvse pestrih dni, katerih dogajanja bom strnil v nekaj prihodnjih objavah – se bom potrudil še v letošnjem letu. Torej zadnji dan – nedelja je bil namenjen sprehodu po prijetni ne preveč naporni gozdni poti do Robanovega kota. Kljub vzponu na Okrešelj prejšnji dan in kondiciji, ki me je že zdavnaj zapustila, so bile noge proti pričakovanju zveže in brez neprijetnih “musklfibrov”. Oblaki so počasi zapuščali nebo nad nami in začelo se je jasniti. Obetali smo si lep dan.

Četica koraka

Gneče ni bilo pretirane, malo zaradi dežja prejšnji večer, pa tudi ura je bila sorazmerno zgodnja. Pot, ki jo imam v spominu iz otroštva, se je do danes neverjetno spremenila, celo tako, da bi jo marsikdo do koče mahnil kar z avtomobilom, če mu to ne bi preprečevala ograja. Tudi čudovitega hrasta, ob katerem je stalo korito z vodo, kjer si se lahko osvežil, ni več.

Ata s krasnimi nogavicami

Tanja sonči Elino

Po dobri uri zmerne hoje se odpre pogled na jaso obdano z visokimi gorami. Na dvorišču koče smo raztovorili svoje mikro nahrbtnike ter po hitrem postopku naročili dve porciji pastirskega golaža, za poobedek pa je sedlo domače kislo mleko, katerega sem v mislih tovoril vse od jutra.

Še nekaj metrov do cilja

Hlev za "pujse"

Poleg glavne koče leži nekaj metrov stran hotel hlev, kje smo ravno pri kosilu zmotili nadvse simpatične pujse/pujsike. Ker sem iz dobro obveščenih virov izvedel kaj jim najbolj prija, sem to tudi preveril. Izkazalo se je, da jim praskanje za vratom še kako paše. Noge narazen, flop na bok in že so uživali. Ostali obiskovalci pa v smeh.

Pujsika Fergie

Firbec ji ni dal miru

Ferdinand, za katerega sem kmalu ugotovil, da mu bolj pristoji ime Fergie, je bila izmed vseh najbolj korajžna in firbčna. Njeno poziranje sem izkoristil za nekaj fotostrelov, a le za kratek čas, saj so se okoli nje kmalu zbrali tudi najmlajši obiskovalci, ki pa imajo pred pujsi očitno kar nekaj strahu. Otrdele kože mlade Fergie so si le redki upali dotakniti, kar šele popraskati.

Pastirski golaž in domače kislo mleko

Mmmmmm

Siti in spočiti smo jo počasi ubrali nazaj, punci po poti, midva z Alešem pa sva preverila prehodnost suhe rečne struge. Zaradi gromozanskih skal je bilo na trenutke potrebno pošteno zavihati rokave, binglanje Nikona okoli vratu je vse skupaj le še poslabšalo, zato sem ga raje pospravil bolj trdno ob bok. Ko se je rečna struga razširila, je zaradi pomanjkanja velikih skal postalo dolgočasno, zato sva se pognala po strmini navzgor in skozi grmičevje do običajne poti. Nekje med kolovratenjem skozi goste veje sem prebivalcem gozda zapustil senčno zaslonko objektiva, volje za iskanje nisem imel, sicer pa vsaka šola nekaj stane.

Po rečni strugi

Proti domu

Keksi so bili odlični

Na prej omenjeni jasi je Špela iz hleva zvabila enega izmed radovednih konjev, ki je kmalu spoznal, da so krekerji odlična popestritev vsakodnevne trave. Celo tako odlična, da si je kar sam postregel in iz nahrbtnika najprej zbezal Alešovo vetrovko, nato pa raziskoval, če se v njem skriva še kakšen kreker. Manjkalo tudi ni firbcanje za mojim aparatom in poziranje dveh žrebcev, ki sta kar kipela od energije, zato sem še posebej zadovoljen z ujetimi fotografijami.

“A še maš kej?”

Poziranje

Tridnevni izlet smo zaključili ob brzicah Savinje pri Igli, kjer sta Aleš in Špela preizkusila trdnost visečega mostu, sam pa sem neuspešno skušal napraviti nekaj fotografij deroče Savinje. Svetlobe je bilo kljub vsemu preveč, da bi zadovoljivo zameglil gibanje vode, zato smo počasi odpujsali proti domu. Ker je Špela izrazila željo po kavi, smo v Nazarjah zavili proti ranču Veniše, kjer pa so imeli s pripravo klasične kave ogromno težav, saj so za uspešno opravilo naloge potrebovali dobre pol ure. Kako dolgo bi šele čakali, če bi nalogo opravljal le en natakar, tako pa smo bili postreženi kar od petih. Očitno je bila sobotna noč tako naporna, da o kakršni koli organizaciji dela in razporejanju nalog ni bilo ne duha ne sluha.

Špela in Aleš na mostu pri Igli