Iskanje Mini zaklada z druge perspektive

Medtem ko spravljam skupaj objavo “making of” iskanja zaklada, se je Tanja potrudila in svoje občutke zapisala v nekaj odstavkih.

Bila je sobota, ko sem se odločila, da bom spanje potegnila v bolj pozne jutranje ure. Ampak je že ob sedmih zjutraj nekaj zapiskalo, na pol v snu niti nisem takoj pogruntala, kaj bi to lahko bilo, je pa zato Uroš že bil pokonci in mi tiščal moj mobi pod nos. Berem sporočilo: “Dobro jutro, Tanja! Danes je dan za zabavo, zato takoj preveri elektronsko pošto.” Nič mi ni bilo jasno, številka je bila nepoznana, nekdo pa me je v sms-u nagovarjal prav z imenom. Prva misel je bila, da gre spet za kakšen štos ali celo brezvezno reklamo (le, kako si drznejo tako osebno naslavljati reklame, banda zaslužkarska!)

Nič, obrnem se in zadremam nazaj. Ampak ne za dolgo, saj je bil Uroš za tako zgodnjo uro neverjetno živahen. Ponavadi sem jaz tista, ki že kakšno uro pred njegovim spregledanjem v nov dan, skačem okoli. Tokrat je bilo ravno obratno in to me je malo begalo. Sploh, ko je prišel na idejo, da bo pripravil zajtrk in mi ga prinesel v posteljo. “Halooo? Ja, kaj pa je danes s tabo?” sem se napol v spanju spraševala… Nekaj se je še izgovarjal, da je slabo spal, pa imel neke čudne sanje in da ne more več spati…

In, ko je čez 10 min res stal s pladnjem v rokah ob postelji, sem obupala nad spanjem in pojedla kruh z maslom in medom, ter vstala do računalnika, da preverim kakšna pošta me čaka. Ja, res je bil en nov mail, jaz pa popolnoma zmedena: naslov sporočila je bil Mini odkrivanje zaklada, pošiljatelj pa zaklad@mini.si, prejemnik pa SAMO jaz. WTF!??

Popolnoma presenečena nad sporočilom in še bolj prepričana, da gre vse skupaj za en velik hec, berem, kako sem bila ravno jaz izbrana za nalogo poiskati zaklad, kaj vse potrebujem in kako bo vse skupaj potekalo, zraven pa tisoč in eno vprašanje, zakaj ravno jaz, saj nisem lastnik Minija, od kod “jim” moji podatki… Ja, moj prvi sum je padel na avtohišo, kjer sva pol leta pred tem dnem kupila Minija…Čeprav se mi je vse skupaj zdelo malo za lase privlečeno in neverjetno, ampak… Tisti trenutek ni bilo druge logične razlage.

Ok, pa gremo preveriti, če je res kaj na tem. Medtem, ko sem se oblačila, so Uroš in njegova starša (ja, tudi onadva sta že bila pokonci ob pol osmih, kar se mi je zdelo malo sumljivo, očitno nihče razen mene ni imel namena spat to soboto…) že veselo spravljali na kup vse potrebščine, ki jih je sporočilo na mejlu navajalo, pa tudi tu se mi je malo hecno zdelo, da je bila torba takoj polna s stvarmi, ki jih ravno nimaš vsak čas na dosegu roke, kot je recimo lopata, pa še čisto nova, zapakirana je bila.. Hm?!!!…

In tako sva krenila na pot, kot je bilo navedeno v navodilu. Ko sem na bencinski črpalki hotela natankati avto, je izza vratc za gorivo padel listek s slikico Minija in nadaljnjimi navodili. Opa, očitno le ne gre za hec! Spet tisoč vprašanj v glavi: “kako in predvsem od kod je ta listek prišel v avto?” Uroš je imel seveda odgovor pripravljen, in sicer: prejšnji dan sem verjela, da je šel v MB na predavanja in se je sproti oglasil še pri Avtoaktiv-u, in je menil, da so mu medtem, ko se je pogovarjal z najino prodajalko Minija, verjetno podtaknili ta listek v avto. Ok, zdelo se mi je še dokaj verjetno.

Dan se je nadaljeval v ritmu sledenja navodilom in razreševanju ugank, dogajalo se je toliko, da na trenutke nisem imela več časa razmišljati, kdo res stoji za vsem tem, pri vsakem vprašanju, ki se mi je sproti porodilo, pa je imel Uroš vedno pripravljen dokaj smiseln odgovor. Poleg tega je bil pri vsaki na novo ugotovljeni stvari videti prav tako presenečen kot jaz. Čeprav se mi je, kljub dobri Uroševi igri, parkrat v tem dnevu pojavil v glavi en mali glasek z idejo, da je mogoče za vse to “kriv” prav moj sopotnik, pa sem to kar nekako ignorirala. Se mi je zdelo še najbolj verjetno, da je vse to organizirala avtohiša Avtoaktiv, in da verjetno nisva sama, ki iščeva zaklad in temu prepričanju primerno sem bila vseskozi na preži, če bova kje zasledila morebitne druge udeležence ali celo same organizatorje.

Sploh tisti listki zataknjeni za brisalci, vedno, ko sva se vrnila k avtu, so me begali, saj je to pomenilo, da je moral biti nekdo v najini neposredni bližini in naju opazovati, kar pa na trenutke ni bilo ravno prijetno.

Dan je ekspresno hitro minil, naenkrat je bila ura štiri popoldne, ko sva odkrivala še zadnje uganke na Celjskem gradu, kjer pa se mi je prvič zazdelo zelo čudno, da bi za vsem tem stala avtohiša, saj so bile v ugankah vpletene zelo osebne stvari, ki jih poznava samo midva z Urošem. Takrat se je sum, da je vse to Uroševo maslo, začel malo bolj krepiti. Ampak kaj, ko je pa izgledal prav tako presenečen in neveden kot jaz. Potem pa se je na parkirišče pred gradom pripeljal še en Mini in to z mariborsko registracijo, in spet sem bila popolnoma zmedena: “kaj pa če tile tudi iščejo zaklad?”. Skoraj do konca, do tistega telefonskega posnetka nisem bila čisto prepričana, kdo je vse to zakuhal.

Ko pa sem zaslišala Urošev glas v telefonu, pa je bilo presenečenje, kljub sumom preko celega dne, popolno. Potem se je vse odvijalo tako hitro, da sem se komaj zavedala dogajanja okoli sebe. Kar naenkrat sem imela prstan na roki, solze so kar drle iz mene, cmok v grlu, v glavi pa so vrele misli: le kako je vse to uspel organizirati, kdo je listke zatikal za avto, kdo je pošiljal sms-e in navodila, kako so se na vseh mestih pojavljala vsa navodila in pripomočki…. Ampak na vse te odgovore je bilo treba še malo počakati, saj naju je čakala še večerja pri Hochkraut, tam pa bi mi naj Uroš vse lepo razložil.

Ampak, presenečenj še ni bilo konec, v gostilni so namreč bili zbrani moji in Uroševi starši, moja sestra, Uroševa teta z družino in dva najbližja prijatelja. Skoraj me je “vrglo na rit”. Sem prepričana, da še enega presenečenja v tistem dnevu ne bi zmogla. Sledila je zelo zanimiva večerja, kjer so vsi imeli veliko za povedati, bilo je ogromno smeha, večina seveda na moj račun.

Ja, dan je bil popolno presenečenje, kljub temu, da sem enkrat pričakovala to vprašanje, saj sva se dosti pogovarjala o zaroki in poroki. In še danes, po dveh letih, dobim ob spominu na ta dan mravljince po telesu in solze v oči.


Zapisano med: Fotografija. Če želiš lahko spremljaš odzive na zgoraj napisano ali pa narediš povezavo iz svoje strani.

Mnenja, rad jih prebiram :) »

  • Menil(a) je Jan dne 3.11.2008

    huh, lepo da smo zvedeli še iz druge strani :)

  • Menil(a) je Denis Zupan dne 3.11.2008

    Jah, eni pac znajo presenetit svoje polovicke;) Ko bi jazbil vsaj pol toliko izviren kot Uros…;)

  • Menil(a) je Uroš dne 3.11.2008

    @Jan: je ni bilo treba dolgo prepričevat, da nekaj napiše :) So jo občutki spet čisto prevzeli ;)

    @Denis: pomojem lahko vsak pripravi kakšno izvirno presenečenje, samo malo volje in želje po nečem, kar ne pričakuje. Je lahko čisto nekaj enostavno izvedljivega. Recimo namig za koga, ki še tuhta. Če je adrenalinski tip, jo povabiš na jadralno padalo v tandemu (lahko tudi balon, a se mi zdi da s padalom lažje manevriraš in določiš smer preleta). Nekje blizu lokacije, pa spodaj na travi pripraviš ogromen napis (uporabiš kamenje ali jesensko listje, ipd)

  • Menil(a) je Mju dne 3.11.2008

    Pridna sta, ampak zapakirana lopata je bla pa mal kiks uroš :D :D:D

  • Menil(a) je Uroš dne 3.11.2008

    @Mju: :D predvsem je bila nerabljena. Pa je očitno dobila vtis, da je bila pravkar kupljena. Ampak k sreči sem imel za marsikatero vprašanje pripravljen odgovor. Izhod v sili bi bil, da bi jo prepričal, da je to dejansko naredila avtohiša in da so mi vse pripravili, kot neke vrste igra in glede na to, da enkrat do dvakrat letno pripredijo Mini piknik za vse lastnike brezplačno, bi bila takšna igra dokaj verjetna.

  • Menil(a) je Mateja dne 3.11.2008

    Neverjetna organizacija, Uroš! Kaj takega…:) Pohvalno, zeeeeelo! ;)
    Ko sem vse to brala, sem si ves čas želela, da bi se tudi meni zgodilo enkrat nekaj tako enkratnega – pa lahko tudi v drugačni sceni – da ne bomo vsi izkopavali zakladov hehe… Upam, da bo Matjaž prebral tole :D .

  • Menil(a) je Mateja dne 3.11.2008

    P.S. Predlog: Tanja, objavi še kdaj kakšen post :) . Uroš, saj boš dovolil, a ne? :)

  • Menil(a) je Tanja dne 3.11.2008

    @Mateja: he he, a misliš, da bi? ;) No, mogoče se pa res zgodi opis še kakšne izkušnje, recimo te, ki me čaka enkrat v prihodnjih dneh… in bo malo drugačna kot iz Uroševega stališča ;) :D

  • Menil(a) je mankica dne 3.11.2008

    Tanja, super in hvala za zapis! Kako krasno je prebirati tovrstne zgodbe, ki se malodane zdijo kot v kakšnem filmu ali celo kakšnem ljubezenskem romanu! :) če bi se meni kaj takšnega zgodilo si še predstavljam ne, kako bi reagirala na vedno nova presenečenja … :)

    Uroš, a si že kej razmišljal, da bi kakšen priročnik za bodoče ženine, može, fante … napisal? Mislim, da bi se marsikdo moral kaj naučiti od tebe. hehe ;)

  • Menil(a) je Robi dne 4.11.2008

    Jaz pa mislim, da bi Tanja morala dobiti svoje uporabniško ime in večkrat gostovati na tem blogu. ;)

    Drugače pa, Uroš, neverjetna ideja, še nikoli nisem slišal za kaj takšnega…

  • Menil(a) je Uroš dne 4.11.2008

    @Mateja: če bo tole bral, boš zadnja izvedela, da je prebral ;) Znam zelo dobro varovati takšne skrivnosti in z veseljem mu podam tudi kakšen predlog, če bo potreboval. Edino kar mu je pametno potihem zaupati, je to česa si ne bi ravno želela. Lahko je presenečenje nelagodno v določenih situacijah, ampak mislim, da te dobro pozna, da bo vedel v katero smer je varno razmišljati.

    @mankica: zase vem, da bi padel notri, kot sem padel v igranje, da o tem nič ne vem. Moraš pa pomoje imeti malo raziskovalne žilice, kar pa zate verjamem, da jo imaš :=) Priročnik, hmmm, a kot ideje za zaroke? Morda kakšen manjši žepni, da je vedno pri roki :D :D

    @Robi: Tanja že ima uporabniško ime, ampak trenutno skrbi, da v mojih objavah ni preveč napak in včasih pomaga razvozljati kakšne moje neravno razumljive zapise. Sva se pa pogovarjala, da bi po mojem mnenju bila zanimiva popestritev med objavami. In glede na to, da vas je kar nekaj, ki ste izrazili takšno željo, da bo kmalu dobila zagon :) Če ne prej, ko bomo trije ;)

  • Menil(a) je mikimiska dne 4.11.2008

    Tole je lepo brati. Vse skupaj se bere kot pravljica. Mislim, da so sedaj vsi bodoči možje v skrbeh, kako bi pripravili presenečenje vsaj malo podobno tvojemu.
    Res je lepo in kakor, da bi bral Dana Browna.

  • Menil(a) je Eva dne 4.11.2008

    Tanja! –> ja za opis oz. tvoje občutke TISTEGA DNE se pa priporočam v prvi vrsti :D –> mal za predpripravo :D

  • Menil(a) je Tanja dne 4.11.2008

    Uf, zdaj pa že resno razmišljam, da bo treba še kdaj kaj napisati, glede na vse te lepe odzive. :)
    @Eva: ja, se bom potrudila in takoj ko bo možno, napisala doživetje poroda. Če pa bo Elina še kak teden počakala v trebuhu, pa morda še kakšno na temo nosečnosti, za zaključek tega obdobja, recimo, če se bo seveda šefe bloga strinjal ;)

  • Menil(a) je Barbi dne 4.11.2008

    Tanja je napisala: In še danes, po dveh letih, dobim ob spominu na ta dan mravljince po telesu in solze v oči.

    Popolnoma verjamem, ker so se mravljinci še po meni sprehajali, pa vaju sploh ne poznam osebno. :) Ta zgodba je tako lepa, da bi jo mogla zapisat v kakšno knjigo in bi jo lahko Elini brala namesto pravljic o princeskah in princih. ;)

  • Menil(a) je Uroš dne 5.11.2008

    @mikimiska: ahh, tako hudo pa pomojem ni. Saj so punce zadovoljne tudi s čim bolj enostavnim ;)

    @Barbi: zgodbica bo na voljo še lep čas in če ji bo zanimiva bom vsekakor vesel, sicer pa bo kmalu treba naštudirati kakšne pravljice, kakšne bolj moderne :)

  • Menil(a) je ana. dne 5.11.2008

    super! cestitke :D

  • Menil(a) je Uroš dne 6.11.2008

    @ana: hvala ;)

  • Menil(a) je Darja dne 7.11.2008

    Kako noro… Še jaz sem dobila “fajhtne” oči, ko sem tole brala.

  • Menil(a) je mojcas dne 8.11.2008

    Lepo je slišat zgodbo še z druge plati. Res imata srečo drug z drugim. Tanji pa želim vse dobro v prihodnjih dneh, ko se bo vajina sreča še povečala. Bom držala pesti, da bo šlo vse super.

Povej mi svoje mnenje

Please copy the string pG9OEL to the field below: