Najsrečnejši dan

Nedelja zvečer, sedela sva pred TVjem in gledala film. Tanja je bila nenavadno aktivna z mobitelom, zato sem najprej posumil na dolgočasnost filma. A je bil razlog povsem drug. Na vprašanje “Si vredu?” mi je odgovorila “Mislim, da so se začeli popadki”. Obsedel sem na kavču, kot bi me zadela strela. Hkrati pa sem bil vesel, da se je najina Elina končno odločila, da prijoka na svet.

Popadki so si sledili v razmaku 20 minut, zato je padla odločitev, da film pogledava do konca (kateri film sva gledala, me raje ne sprašuj, saj se je v moji glavi zgodil en velik reset in vsi dogodki, ki niso bili direktno povezani s porodom, so takrat odplavali v pozabo) in se odpraviva spat, dokler popadki ne bodo pogostejši. Kljub veliki želji, da zaspim vsaj za kakšno uro, se to ni zgodilo. Bil sem prebujen do zadnjega atoma, zato so minute do četrte ure zjutraj, ko so popadki postali močnejši in si sledili že na dobrih pet minut, minevale skoraj nepremično.

Ker je Tanja imela že vse pripravljeno, sva bila okoli pol pete že pri vratarju, ki naju je prijazno spustil do glavnega vhoda. Tako je bila mojemu “pingvinčku” prihranjena nepotrebno hoja z nič kaj prijetnimi popadki. Minute v čakalnici, kjer sem čakal, da Tanja opravi še zadnji pregled, so se vlekle v nedogled. Na tleh sem preštel vse ploščice (že trikrat), prebral vsa možna obvestila na steni in že sem iskal novo zaposlitev, ko me je izza sosednjih vrat pozdravila najina babica. Na hitro mi je predstavila predviden potek in pravilnik, jaz pa sem medtem smuknil v sexy bolnišnično opravo živo zelene barve.

Tanjo so med tem že pripeljali v porodno sobo in jo priključili na CTG, kjer smo skupaj spremljali razvoj popadkov. Takrat sem se dokončno zavedel, da zdaj gre pa zares in upal, da bom lahko prisostvoval maksimalno koristen. Začeli smo obetavno in do osme ure zjutraj je bila Tanja odprta že dobre 4 centimetre. Popadki so se stopnjevali in postajali vedno močnejši, zato sem jo po svojih najboljših močeh masiral, kar je po njenih besedah imelo nadvse pozitiven učinek. Čeprav sem nemočno gledal, kako preživlja krče, sem bil hkrati vesel, da ji lahko vsaj delno pomagam in hkrati upal, da bo vse skupaj čimprej mimo.

Kljub povečani meri umetnih popadkov, sedenju na žogi, razgibavanju se situacija v naslednjih urah ni nič kaj spremenila. Babica je še vedno beležila dobre 4 centimetre, Tanja pa iz minute v minuto bolj izmučena. Če sem se dve uri nazaj boril ostati buden, sem bil v teh minutah spet nadpovprečno buden. Na ogled je prišla tudi zdravnica, ki se je zaradi nenapredovanja odločila, da porod spelje po drugi metodi. V Tanjinih očeh sem takoj opazil delno olajšanje, hkrati pa tudi razočaranje, saj si takšnega poroda nikakor ni predstavljala.

Ker je bila operacijska soba prosta, so s pripravami karseda pohiteli in pol ure čez poldne sem Tanji zaželel vse dobro in da naj nič ne skrbi. Ostal sem sam, v tišini, po glavi pa mi je rojilo nešteto misli. Čeprav je postopek carskega reza rutinski, sem bil v skrbeh, da bo s Tanjo in Elino vse ok. V tistem trenutku sem se počutil popolnoma brez moči, slišal sem le potovanje sekundnega kazalca, ki se je premikal, kot bi opazoval počasen posnetek. Sedel sem v fotelj in skušal umiriti svoje misli. V uho sem si vtaknil eno od slušalk in se prepustil glasbi, ki si jo je Tanja izbrala za lažje preživljanje poroda.

Komaj se je končal prvi komad, je v porodno sobo vstopila babica. V naročju je povsem zavito držala najino Elino in naznanila “Očka, poglejte svojo punčko”. Občutka, ki me je preplavil se ne da opisati z besedami. Položila jo je v posteljico, kjer sem prvič v življenju zagledal najino malo Elino. Solze so brez nadzora orosile moje oči in vsa zaskrbljenost je v trenutku izginila. Nadomestil jo je val veselja in če sem kdaj koli poprej izjavil “to je moj najsrečnejši dan v življenju” vzamem nazaj, saj lahko z gotovostjo trdim, da je prvi pogled in rojstvo najine Eline trenutek, ki bo za vedno ostal najsrečnejši dan v mojem življenju. Pogrešal sem le Tanjo, ki je v tem času bila še pod narkozo in bo zavedno prikrajšana tega trenutka.

Po umivanju in preverjanju tehničnih podatkov sem jo lahko prvič objel v naročju. Občudoval sem vsak delček njenega obraza in se čudil skoraj neverjetni količini las. Bil sem povsem v svojem svetu. Še do danes nisem povsem dojel dejstva, da je Elina le najina in da sva samo midva razlog za njen prihod na svet. Preživela sva čudovite tri tedne njenega življenja, ki sem jih skušal maksimalno izkoristiti, kar je tudi razlog, da se je na blogu nabralo kar precej pajčevine in prahu in upam, da sem ga danes s to objavo dobro obrisal.


Zapisano med: Razmišljanja. Če želiš lahko spremljaš odzive na zgoraj napisano ali pa narediš povezavo iz svoje strani.

Mnenja, rad jih prebiram :) »

  • Menil(a) je Mateja dne 16.12.2008

    Uroš, na tvojem blogu je zadnje čase res nemogoče biti ravnodušen ali brez rosnih oči :) . Tako lepo si napisal…

  • Menil(a) je irena dne 16.12.2008

    no, pa je še mene stisnilo v grlu!

  • Menil(a) je Uroš dne 16.12.2008

    @Mateja: ah, tako hudo pa spet ni ;) Sem pa seveda vesel, če se besedilo koga tudi malo bolj “dotakne”.

    @Irena: ;)

  • Menil(a) je Mateja dne 16.12.2008

    …upam, da si moj komentar razumel v pozitivnem smislu ;)

  • Menil(a) je Uroš dne 16.12.2008

    @Mateja: ja ja, seveda.

  • Menil(a) je Nataša B. dne 16.12.2008

    Dobrodošel nazaj :) lepo te je brat, še lepš bo pa sedaj spremljat dogodivščine vajine Eline in ja, tudi jaz sem se ob branju vrnila 4m nazaj, v tist vroč avgustovski četrtek, ko smo tud mi dihali ;)

  • Menil(a) je lejla dne 16.12.2008

    …berem in odpiram robčke :) Lepo napisano ;)

  • Menil(a) je RokoR dne 16.12.2008

    Pišem pa pol zbrišem… Brezveze govorit karkoli. To je to:)

  • Menil(a) je Uroš dne 17.12.2008

    @Nataša: je bilo smiselno ustvariti novo kategorijo. Kar se tiče dihanja, bravo vam!

    @lejla: hvala.

    @RokoR: :)

  • Menil(a) je Eva dne 17.12.2008

    O ja, s tole objavo si dodobra pobrisal prah in itak da prav da si si vzel čas samo za svoji dve punci in ne blogu :) Super napisano!

  • Menil(a) je Gregor dne 17.12.2008

    Eden izmed najstarejsih dogodkov na svetu, pa se vedno prinasa toliko sreče za izbrane posameznike… ;)
    Čestitke še enkrat.

  • Menil(a) je Uroš dne 17.12.2008

    @Eva: sem vmes že mislil kaj načečkati, pa je tako pasalo uživat, da kr kaj ;)

    @Gregor: neverjetno ;) Ampak res, na prvi pogled nič posebnega, vse spontano itd. Ampak res mu ni para. Pred tem dogodkom seveda nisem bil takšnega mnenja :)

  • Menil(a) je Eva dne 17.12.2008

    Ja edino pravilno! Tudi sama sem (danes) še vedno mnenja da bom sigurno takoj ker gor načečkala ko bomo vsi trije domov prišli,… sam pomoje ko bo šlo zares bo blog v drugem planu :D

  • Menil(a) je Sandi dne 17.12.2008

    been there, done that, in to skoraj po istem scenariju ;)

  • Menil(a) je majah dne 18.12.2008

    ČESTITKE! :) Sam to lahko rečem :)

  • Menil(a) je Ušatka dne 18.12.2008

    Res je blo lepo prebrat. Vse dobro vama in mali Elini, da zraste v krasno deklico;)

    Sem sledila dihanju in klikala ko zmešana, če je
    že kaj novega tisti dan;)

  • Menil(a) je Uroš dne 18.12.2008

    @Sandi: potem zelo dobro razumeš napisano ;) Ste tudi rezali?

    @Majah: Hvala

    @Ušatka: Hvala za čestitke, je pa bilo tisti dan res enormno število obiska ;) Vas je bilo kar nekaj, ki ste čakali tisti trenutek :D

  • Menil(a) je Helena dne 28.12.2008

    tvoje zgodbice o rojstvu in prvih dneh so prelepo branje, ki pricara nasmeh

    in iskrene iskrene cestitke tudi z moje strani (ceprav nekoliko pozne!)!!

Povej mi svoje mnenje

Please copy the string 0QNDNa to the field below: