Zasnežena Grmada

Pravkar sem pospravil odlično omleto in se pripravljal, da se zleknem v kavč, ko sem na ekranu uzrl skakajočega Adiumovega racmana. Aleš mi je poslal sporočilo “19:30 Grmada”. Pogledal sem skozi okno, kjer je še vedno naletaval sneg. Nisem se dolgo obotavljal in sem si rekel, da mi sneg že ne bo pobral volje do miganja, ki sem ga resnično potreben. Tehtnica namreč spet kaže kilograme primerne za zakol.

Po hiši sem nabrskal vso potrebno tekaško opremo in ji dodal še naglavno svetilko. Da hrčkov ne bom gnal v skrajnost, sem si oprtal še Polarjev merilec utripa. Kasneje se je sicer izkazalo, da je ura, ki vse skupaj prikaže človeku razumljivo, ostala doma v predalu. Ahh, bo potrebno po občutku. Ko sem prislajdal do izhodiščnega mesta, sta Aleš in Sergej že bila pripravljena. Zato sem v kolesarski nahrbtnik hitro spravil Nikona in se jima pridružil.

Pognala sta se kot dva gamsa in če mi pulz ne bi v trenutku podivjal, bi mislil, da sta na sprehodu skozi park. Slediti njunemu tempu je bilo brez smisla, zato sem ubral svoj tempo, ki me bo morda pripeljal do vrha brez, da me duša zapusti.

Dva gamsa
Dva gamsa

Počasi sem svoje hrčke ogrel na primerno temperaturo in tanka oblačila so bila kar naenkrat dovolj primerna za vreme, ki je vladalo ponedeljkovemu večeru. Če sem že vlačil 2 in pol kilograma težko foto opremo, sem na prvem postanku (bolj zaradi mene) preveril, kako se Nikon obnese v takšnih vremenskih razmerah. V trenutku je bil moker, a kljub temu ni kazal znakov neposlušnosti. Tudi ostrenje je opravil povsem suvereno, čeprav je bilo svetlobe bore malo. Na zgornji fotografiji sem imel še nekaj pomoči javne razsvetljave, a ko smo skozi gozd začeli gristi kolena, je edini vir svetlobe bila naglavna svetilka. Iso na 4000 z dodatkom flesha je bilo dovolj za spodobne fotografije, kaj več pa zaradi sneženja in utrujenosti nisem bil sposoben narediti.

Zadnja pavza, malo pod vrhom.
Zadnja pavza, malo pod vrhom.

Pot je bila na moje presenečenje dobro shojena in tudi Merrellke so dobro prijemale. Zanimiva je tudi tišina, ki je bil na trenutke prav zastrašujoča. Vse kar sem lahko slišal, je bilo bitje srca in sapo. Strmini ni bilo videti konca in kljub temu, da sem pot dobro poznal, nisem imel predstave, koliko je še do vrha. Po 45ih minutah hoje sem le prilezel do razgledne točke, ki v jasnem vremenu ponuja super pogled v dolino. Tokrat sta sneg in megla preprečila kakršno koli fotografiranje, zato smo na tem mestu naredil nekaj fotk gamsov in moje malenkosti.

A zgledam utrujen?
A zgledam utrujen?

Do vrha nas je ločilo kakšnih deset minut hoje – zadnjih nekaj metrov je bilo potrebno noge dvigniti skoraj za vrat. A me to ni odvrnilo, da bi zaključil in pozvonil z zvoncem na vrhu Grmade. Glede na razmere in (ne)kondicijo sem do vrha potreboval dobrih 50 minut, če odštejem čas za fotografiranje, kar sem mi zdi soliden čas za prvič. Do 30ih minut, kolikor potrebujejo zagrizeni tekači mi namreč manjka še kaj precej.

Na vrhu pod zvoncem
Na vrhu pod zvoncem

Na vrhu je sledilo fotografiranje po hitrem postopku in že smo drsali proti Celjski koči. V poletnih dneh se mi ta pot neverjetno vleče, tokrat pa smo bili pri koči kot bi mignil. In to brez, da bi pristal na tazadnji, za kar je bil verjetno razlog, da sem na hrbtu nosil 3.000€ vredno foto opremo. Za vrnitev v dolino sta mi Aleš in Sergej dala na izbiro običajno pot, ali bolj adrenalinsko po predvideni smučarski progi. Če sem uspel do sem, je bil odgovor jasen. Pognali smo se v tek po celem snegu, kar je celotnemu pohodu dalo še piko na i. Od daleč smo bili verjetno videti kot čreda Bambijev, ki poskakujejo po celem snegu. Adrenalin je bil tisti, ki mi je dodal še nekaj moči, da sem uspel premagati še ta zadnji napor.

Domov sem prispel prijetno utrujen a hkrati zadovoljen, da sem se razmigal. Preostal mi je le še tuš in kopanje Eline. Za danes bodi dovolj, jutri pa nekaj kratkega o smučanju, katerega posledice čutim še danes.


Zapisano med: Fotografija. Če želiš lahko spremljaš odzive na zgoraj napisano ali pa narediš povezavo iz svoje strani.

Mnenja, rad jih prebiram :) »

  • Menil(a) je slovon11 dne 5.2.2009

    Ej, v takem vremenu se gre na Grmado smučat, ne pa tečt :)

  • Menil(a) je Gregor Barič dne 5.2.2009

    Vi ste pa res gamsi! Vsaka vam čas, sredi noči rit na Grmado! Res pa je, da imam sline do podna, ko tole berem in si rečem – zakaj nisem bil jaz zraven??? ;)
    Sploh pa vsaka ti čast, da se ti ljubi in da si upaš potem še tako težko opremo nosit s sabo in odmislit to, da pa bi se mogoče lahko ob kakšnem zdrsu kaj zlomilo… :)
    V soboto grem zgodaj zjutraj tudi jaz in to je končno! :)

  • Menil(a) je piskec dne 5.2.2009

    Super! Najboljša je pa ta popolna tišina, kaj?

  • Menil(a) je Uroš dne 5.2.2009

    @slovon11: smučat? A je govora o isti Grmadi. Tam mi je še peš bila uganka, ne da bi se smučami rogovilil.

    @Gregor: je blo treba preverit, če dejstvo, da je aparat zaščiten proti vlagi, resnično :D Drugače pa na hrbtu tiste 2.5kg ni čutit. Okoli vratu bi bila povsem druga pesem. Kdaj pa šibaš v soboto?

    @piskec: ja tišina je res huda, sneg vse vpije in se ti zdi, da te bo kar stisnilo skupaj od nezvokov ;) Bi lahko kar sedel tam in užival.

  • Menil(a) je slovon11 dne 5.2.2009

    Imaš prav – šele potem sem opazil, da si omenjal Celjsko kočo. Ampak smučat se da od kjerkoli :)

  • Menil(a) je Uroš dne 5.2.2009

    @slovon11: jaz bom raje kar na urejenih progah ostal ;) še tam me zabriše, da je veselje :D

  • Menil(a) je JURE dne 5.2.2009

    Mmmmmmmmmmmmmmmmmm krasno!!!! Jaz bi tudi! Ampak ja saj bom, če ne danes pa kak naslednji dan. Greš zraven? Hahahah

  • Menil(a) je Uroš dne 5.2.2009

    @Jure: kam se boš podal? Čeprav bom ta teden moral malo mirovat. Zakaj? bom danes napisal ;)

  • Menil(a) je seamus dne 5.2.2009

    :lol:
    @Uroš & @Olki – jelovica ponoči vabi :D
    http://chef.blog.siol.net/2009/02/05/safr-na-krimu/

  • Menil(a) je domen dne 26.2.2009

    vsa cast pozimi se nism bil na grmadi najraje grem zvecer ob polni luni

Povej mi svoje mnenje

Please copy the string g84MNa to the field below: