Zasnežena Grmada

Pravkar sem pospravil odlično omleto in se pripravljal, da se zleknem v kavč, ko sem na ekranu uzrl skakajočega Adiumovega racmana. Aleš mi je poslal sporočilo “19:30 Grmada”. Pogledal sem skozi okno, kjer je še vedno naletaval sneg. Nisem se dolgo obotavljal in sem si rekel, da mi sneg že ne bo pobral volje do miganja, ki sem ga resnično potreben. Tehtnica namreč spet kaže kilograme primerne za zakol.

Po hiši sem nabrskal vso potrebno tekaško opremo in ji dodal še naglavno svetilko. Da hrčkov ne bom gnal v skrajnost, sem si oprtal še Polarjev merilec utripa. Kasneje se je sicer izkazalo, da je ura, ki vse skupaj prikaže človeku razumljivo, ostala doma v predalu. Ahh, bo potrebno po občutku. Ko sem prislajdal do izhodiščnega mesta, sta Aleš in Sergej že bila pripravljena. Zato sem v kolesarski nahrbtnik hitro spravil Nikona in se jima pridružil.

Pognala sta se kot dva gamsa in če mi pulz ne bi v trenutku podivjal, bi mislil, da sta na sprehodu skozi park. Slediti njunemu tempu je bilo brez smisla, zato sem ubral svoj tempo, ki me bo morda pripeljal do vrha brez, da me duša zapusti.

Dva gamsa

Počasi sem svoje hrčke ogrel na primerno temperaturo in tanka oblačila so bila kar naenkrat dovolj primerna za vreme, ki je vladalo ponedeljkovemu večeru. Če sem že vlačil 2 in pol kilograma težko foto opremo, sem na prvem postanku (bolj zaradi mene) preveril, kako se Nikon obnese v takšnih vremenskih razmerah. V trenutku je bil moker, a kljub temu ni kazal znakov neposlušnosti. Tudi ostrenje je opravil povsem suvereno, čeprav je bilo svetlobe bore malo. Na zgornji fotografiji sem imel še nekaj pomoči javne razsvetljave, a ko smo skozi gozd začeli gristi kolena, je edini vir svetlobe bila naglavna svetilka. Iso na 4000 z dodatkom flesha je bilo dovolj za spodobne fotografije, kaj več pa zaradi sneženja in utrujenosti nisem bil sposoben narediti.

Zadnja pavza, malo pod vrhom.

Pot je bila na moje presenečenje dobro shojena in tudi Merrellke so dobro prijemale. Zanimiva je tudi tišina, ki je bil na trenutke prav zastrašujoča. Vse kar sem lahko slišal, je bilo bitje srca in sapo. Strmini ni bilo videti konca in kljub temu, da sem pot dobro poznal, nisem imel predstave, koliko je še do vrha. Po 45ih minutah hoje sem le prilezel do razgledne točke, ki v jasnem vremenu ponuja super pogled v dolino. Tokrat sta sneg in megla preprečila kakršno koli fotografiranje, zato smo na tem mestu naredil nekaj fotk gamsov in moje malenkosti.

A zgledam utrujen?

Do vrha nas je ločilo kakšnih deset minut hoje – zadnjih nekaj metrov je bilo potrebno noge dvigniti skoraj za vrat. A me to ni odvrnilo, da bi zaključil in pozvonil z zvoncem na vrhu Grmade. Glede na razmere in (ne)kondicijo sem do vrha potreboval dobrih 50 minut, če odštejem čas za fotografiranje, kar sem mi zdi soliden čas za prvič. Do 30ih minut, kolikor potrebujejo zagrizeni tekači mi namreč manjka še kaj precej.

Na vrhu pod zvoncem

Na vrhu je sledilo fotografiranje po hitrem postopku in že smo drsali proti Celjski koči. V poletnih dneh se mi ta pot neverjetno vleče, tokrat pa smo bili pri koči kot bi mignil. In to brez, da bi pristal na tazadnji, za kar je bil verjetno razlog, da sem na hrbtu nosil 3.000€ vredno foto opremo. Za vrnitev v dolino sta mi Aleš in Sergej dala na izbiro običajno pot, ali bolj adrenalinsko po predvideni smučarski progi. Če sem uspel do sem, je bil odgovor jasen. Pognali smo se v tek po celem snegu, kar je celotnemu pohodu dalo še piko na i. Od daleč smo bili verjetno videti kot čreda Bambijev, ki poskakujejo po celem snegu. Adrenalin je bil tisti, ki mi je dodal še nekaj moči, da sem uspel premagati še ta zadnji napor.

Domov sem prispel prijetno utrujen a hkrati zadovoljen, da sem se razmigal. Preostal mi je le še tuš in kopanje Eline. Za danes bodi dovolj, jutri pa nekaj kratkega o smučanju, katerega posledice čutim še danes.