Rolanje po smušišču

Kot že rečeno, sem dan po Grmadi izkoristil za smučarski podvig na Celjsko kočo, ki je od Celja oddaljena le 15 minut vožnje. Če je prejšnji dan doma ostal del Polarja, se je tokrat situacija skoraj ponovila s pancarji. K sreči se mi je zdel prtljažnik pretirano prazen, mali škrat v glavi pa mi je namignil, da čevlji ne sodijo na smučke. Opremljen z veliko mero volje sem spotoma dvignil pravkar nabrušene smučke, torej problemov z zarezno tehniko ne bi smel imeti in pohitel na vrh, da ujamem kolikor toliko nerazrito smučišče. Temperature so se namreč nevarno dvignile, kar je imelo za posledico mehkejšo progo.

Celjska koča
Celjska koča

Gneče ni bilo. Kupil sem karto za 1 uro, saj nisem vedel, ali bom kondicijsko zmožen kaj več, kar pa se je na koncu izkazalo za pametno odločitev. Delno tudi zaradi vremena. Kakorkoli, po letu dni sem spet stal na smučkah v želji, da se razmigam in zdivjam, čeprav je bil v ozadju nek čuden občutek. Ne znam ga opisati, ampak ni bilo tistega navdušenja, ko bi vrsto pred vlečnico najraje preskočil, da bi bil čimprej na vrhu.

Po nekaj luknjah in cijazenju s prastaro vlečnico sem tako stal na vrhu hriba v upanju, da bodo zavoji že prišli sami od sebe. Vem, da bi se bilo dobro prej malo ogreti, ampak ni bilo volje. Spustil sem se in po nekaj sekundah, sem ponovno stal na spodnji postaji vlečnice. Hmmm, si rečem. Pa je res tako kratko kot se spominjam. Bo treba naslednjo rundo s krajšimi zavoji, kar je bilo glede na dokaj zdelano progo in težo snega celo bolj primerno.

In tukaj je vse skupaj postalo zanimivo. Odgnal sem se in naredil kakšnih 5 ali 6 zavojev, ko sem dohitel moškega, ki je nekomu skušal razložiti osnove smučanja (sodeč po drži tistega drugega). Odločil sem se, da ga obvozim po njegovi levi strani. Bil sem ravno vštric z njim, ko sem na levi nogi začul nekaj čudnega, pogledam proti tlom. Čas se je za trenutek dobesedno ustavil in celotno dogajanje sem opazoval, kot bi bil v matrici. Leva smučka mi je silila preko desne, neozirajoč na to, da je noga še vedno obrnjena naprej. Ker sem bil že v zavoju, so robniki držali svojo smer in vse, kar se mi je takrat v glavi pletlo, je bilo “mater, te bo razmetalo”. In ja, zabrisalo me je, kot že dolgo ne. Leva smučka je odfrčala nekam stran, a mi tudi desna ni bila nič kaj v pomoč. Kmalu se je tudi ta odpela in vse kar sem držal v rokah, je bila ena izmed palic. Po hribu sem se odrolal kot hlod. V upanju, da me kdo še dodatno ne zadane, sem skušal umiriti vrtenje, a brez uspeha. Po dobrih 50ih metrih sem se le uspel ustaviti z glavo naprej. Bolečine nisem čutil nobene, zato sem se hitro pobral in preveril razdejanje na progi. Moški, ki sem ga obvozil, mi je pripeljal smuči in preveril, če je z mano vse ok. Povedal sem mu, da sem cel in da mi je odpelo smučko, kar je potrdil s “sem videl, da je šla po svoje”. Dodal je še “bo šlo” in na moj odgovor “seveda” je nadaljeval z učenjem svojega varovanca. Verjetno sem revežu zadal kar malo strahu v kosti ;)

Očistil sem se snega in pričel zapenjati smuči in glej ga zlomka. Ali se mi od padca blede, ali pa se mi je noga kar naenkrat skupaj s pancarjem podaljšala. Poiskusim še z drugo nogo, če bi morda bil kriv naklon strmine, a tudi ta noga ni ustrezala velikosti avtomatov. Ko sem primerjal razdaljo med avtomatoma z drugo smučko, je bilo očitno, da je leva krajša za dober centimeter. Huh, očitno sem nekaj polomil in bom po dveh vožnjah lahko zaključil. Pograbil sem vse skupaj in jo peš mahnil po smučišču, naravnost proti lokalu, da bi preveril za morebitno orodje. Na mojo srečo se je pod šankom skrival ravno pravšnji izvijač, ki pa mi vsaj na prvi pogled ni kaj prida koristil. Zadnji del avtomata sem uspel premakniti le za kakšnega pol centimetra. Začuden sem opazoval ali se je morda res kaj zvilo ali odlomilo in med potiskanjem avtomata “sem pa tja”, se je le ta premaknil. Kako je to mogoče, saj ga je možno premakniti le z vijakom na zadnji strani. Na kar opazim, da je vijak, ki drži vezno vodilo med sprednjim in zadnjim delom (s katerim lahko v grobem nastavljamo razdaljo), skoraj popolnoma odvit. Številke zapisane so razkrile, da je razdalja kar za 4 številke krajša. Ponovno ga razširim in nastavim na razdaljo, kot je na desni smučki, ko opazim, da ima tudi desna smuča ta isti vijak razrahljan. Še dobro, da sem opazil, sicer bi naslednjo rundo verjetno spet plužil po progi.

Malce mehkih nog sem se odločil, da bom karto izkoristil. A se občutka po padcu do konca nisem mogel znebiti. Noge niso bile dovolj poslušne in nikakor nisem uspel ujeti pravega ritma. Ker sem po slabi uri vožnje že občutil pekoč občutek v nogah, sem vedel, da bo za danes dovolj. Doma se je v desni del prsnega koša prikradla bolečina, ki je prisotna še danes. Očitno sem pristal na palico ali kaj podobnega. Če bi si kaj polomil, bi verjetno čutil že ob samem padcu, zato gre verjetno za udarnino ali je morda povezano s pretegom kakšne izmed mišic. Ah bo že, upam samo na čim manj kihanja in kašljanja. Ni prijetno, pa tudi Elino težje prenašam, še posebej kadar je hiperaktivna.


Zapisano med: Fotografija. Če želiš lahko spremljaš odzive na zgoraj napisano ali pa narediš povezavo iz svoje strani.

Mnenja, rad jih prebiram :) »

  • Menil(a) je Spela dne 6.2.2009

    Ujej…to pa je bila adrenalinska smuka! Dobro, da si jo tako odnesel, in da si opazil vse napake.
    Drugič pa prej preveri…za vsak slučaj ;)

  • Menil(a) je Uroš dne 6.2.2009

    @Spela: definitivno bom preverjal na vsake toliko časa, ker še vedno ni vse ok. Upam, da se čez vikend porihta, če ne pa na fotkanje.

Povej mi svoje mnenje

Please copy the string tH1pnl to the field below: