Vse najboljše princeska

Spomin, ko sem prvič zagledal svojo 3600g težko štručko Elino, bo v moji glavi ostal zapisan za vekomaj. Čeprav je spomin še kako živ, je od takrat minilo že dve leti.

Danes zjutraj pricaplja k nama do postelje in reče “mami, budi se. Lina pišla je”, nato pa si zapoje še “Use najbojše, daga Lina!”. Vse najboljše princeska najina!

Zapisano med: Elina, Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Workflow črnobele (B&W) fotografije

Med objavo poročnih fotografij se je oglasil Andrej, ki ga je zanimal potek, kako barvno fotografijo pretvorim v specifično črnobelo fotografijo, ki je vsaj meni zadnje čase zelo pri srcu. Časi, ko smo uporabili zgolj desaturacijo fotografije, so že davno mimo. Že v analogni tehniki so pri razvijanju izvajali prave čarovnije. Zato tudi v digitalni tehniki obstaja precej načinov, kako fotografijo primerno obdelati v črnobeli tehniki. Vse fotografije zadnjih dveh let obdelujem s pomočjo programa Aperture, za pomoč pri črnobeli fotografiji pa si pomagam z odličnim vtičnikom Nik Silver Efex Pro, ki ga je moč dobiti tudi za Photoshop ali Lightroom.


Original

Zgornja fotografija je direktno iz aparata brez popravkov. Največji motilni element fotografije sta levi zgornji in desni spodnji kot, zato je bilo najprej potrebno popraviti ti dve napaki. Izkoristil sem rahel crop in močno vinjetenje na levem zgornjem delu. Dodatno sem fotografijo otoplil, poudaril srednje tone in črnino zamaknil proti zelenkasto modri. Rezultat je naslednja še vedno barvna fotografija.

Kljub popravkom pogled gledalca še vedno malce skače sem in tja. Zato sem glede na kader in tudi bistvo fotografije izbral črnobelo pot. Uvoz fotografije v Nik Silver Efex Pro nam prikaže, kot je pričakovati, precej dolgočasno fotografijo, kar pa z naslednjimi koraki hitro spremenimo.

Prva stvar je uporaba barvnega filtra, ki je ponavadi pri analogni tehniki s črnobelim filmom navit že na samem aparatu. Za primerno osvetljene kožne tone se uporablja rdeč ali rumen filter, nikakor pa ne moder oz. zelen. Slednja dva naredita precej zombie efekt, še posebej moder. Jaz sem se odločil za rumeni filter, ki ravno prav ojača svetlost kožnih tonov, moč pa sem pustil zgolj na 50%. Rezultat je viden na spodnji fotografiji.

Nato sledi globalna prlagoditev svetlobe in poudarek svetlih-srednjih tonov s pomočjo značilne krivulje v obliki črke S. Tukaj bi sicer lahko dlakocepil in se ukvarjal z vsako barvno komponento posebej in morda izluščil še kakšen detajl več, a za končni rezultat ta način povsem zadostuje. Skratka, zgornji desni del krivulje je rahlo “napihnjen”. S tem sem dosegel, da nevesta sedaj bistveno bolj izstopa in tako oko ostaja osredotočeno na njo.

Ker pa mi klasična sivinska obarvanost ni preveč všeč, ponavadi izberem rahlo toniranje. S pomočjo dutone tehnike, kjer izbiramo barvo srebrne in barvo papirja, sem srebro rahlo orumenel, papir pa le za odtenek pordečil. Tako dobim za nianso rjavega tena, ki pa ni tisti klasičen starinski, najbolj poznan pod imenom “Sepia”. Za konec sem kljub predhodnem vinjetenju le tega še ojačal, le da je središče postavljeno bolj levo od nevestinega obraza. In prav ta zadnja korekcija je dejansko edina, ki jo kasneje prilagajam glede na vsebino fotografije.

Pri izvozu fotografije v jpeg dodam še malce ostrine, če pa gre za t.i. downsize, pa uporabim klasično USM tehniko z velikostjo pike 0.3 in jakostjo okoli 100%. Slednje izvajam s pomočjo Photoshop-ove akcije. Kot vidimo, kakšne posebne čarovnije tukaj ni, gre bolj za preizkušanje, kaj ti v določenem trenutku najbolj sede in kaj dejansko iz fotografije želiš izluščiti. Upam, da so koraki razumljivi, če pa kljub temu ostaja še kaj nejasnega, bom vesel vsakršnega komentarja. Prav tako pa bi želel slišati še kakšen vaš workflow pri črnobeli fotografiji, saj verjamem, da obstaja nešteto načinov kako barvno fotografijo spremeniti v črnobelo.

Zapisano med: Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Poročna fotografija

Glede na to, da se sezona porok za letos počasi zaključuje, se spodobi, da tudi na to temo dodam kakšno fotografijo ali dve. Kljub tremi, ki je še vedno prisotna pred vsako poroko, sem z rezultati na koncu zadovoljen. Vsekakor je do tiste wow fotografije še daleč, predvsem zaradi pomanjkanja kilometrine, ki pa upam, da se bo začela nabirati z večjim tempom. Kaj več mislim da ni potrebno dodajati, saj so fotografije tiste, ki bodo podale glavno sporočilo. Morda le to, da bo kakšna dodatna fotografija objavljena še na mojem Facebook profilu, druga polovica pa vabi na ogled pri Matjažu.

Zapisano med: Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Iskanje Mini zaklada (Making Of)

Tisti, ki ste nestrpno čakali, ali po kakšnem čudnem naključju še vedno čakate na nadaljevanje adrenalina polne zgodbe o iskanju Mini zaklada, ste najverjetneje že zdavnaj obupali. Pajčevine je na blogu že toliko, da sem komaj našel kje začeti. Pa tudi moja ustvarjalnost glede zapisov je izpuhtela neznano kam. A pravijo, da kjer je volja, je tudi moč. Če se je vrne vsaj pol, bo moj cilj dosežen.

Če zgodbe še nisi prebral(a), svetujem, da to storiš, preden nadaljuješ z branjem ta objave, saj boš sicer prikrajšan(a) za občutke, ki so jih doživeli tisti pred tabo. Skratka, ideja za takšno presenečenje je v grobem nastala že kar nekaj časa pred samo izvedbo, nenazadnje so same priprave terjale svoj čas. Idej je bilo več, od takšnih, ki so na meji izvedljivega, pa do takšnih, katere so povsem izvedljive, a po izvirnosti niso dorasle tej. Zadnja odločitev ali izbor, če se lahko tako izrazim, je padla že med samim ogledom resničnostnega šova, ki vsaj za moje pojme prekaša vso to nesnago, ki nam jo iz uvoza servirajo idej polni kvazi televizijci. Če koga zanima, naj požene kakšen p2p odjemalec in si pretoči serijo Treasure hunters.

Že prvi osnutek načrta mi je dal vedeti, da bom potreboval pomoč, zato sem najprej v akcijo potegnil Aleša in Špelo, ki sta bila seveda takoj za. Njun dom je kasneje postal tudi Headquarters, kjer se je rojevala končna podoba celotnega dne. Priprav ni in ni bilo konca, velik razlog je bil moj perfekcionizem, po drugi strani pa gre za en dan v življenju, za katerega se splača maksimalno potruditi. V ekipo sem povabil še moja in Tanjina starša s sestro, ter svojo teto, ki so na koncu pripomogli, da je dan uspel natanko tako, kot sem pričakoval.

Najtežja naloga je bila vsekakor priprava ustreznih ugank, ki so bile vse povezane v zgodbi Celjskih grofov. Uganke niso smele bite prelahke, a tudi ne pretežke. Ker Tanje nikakor ne bi uspel prepričati, da se v ta podvig odpravi sama, sem sebe vključil kot backup, če bi kakšna izmed ugank bila pretrd oreh. Vsaka rešitev uganke je za nagrado ponujala nov namig in pa besedo, katere je bilo na koncu potrebno pravilno razporediti v mini križanko in z malo iznajdljivosti kot ključ do glavne nagrade odkriti neznano telefonsko številko, ki je na koncu razkrila vse dvome in skrivnosti tistega dne.

Glede na informacije o gradovih, ki so bili kakorkoli povezani s Celjskimi grofi, sem izbral štiri in se skrivno odpravil na oglede in sproti koval podrobne načrte za izvedbo. Prvi je bil na vrsti grad Žovnek, kjer je v zasedi že navsezgodaj čakala teta, katere naloga je bila na dogovorjenem mestu pustiti navodilo za nadaljevanje in prvo besedo, za brisalce Minija pa je zataknila prvi kos križanke. Drugi je bil grad Fridrihštajn, kjer sta čakala moja starša in uspešno nastavila drugo besedo ter v HQ javljala dogajanje. Ob povratku proti gradu Ojstrica sta v zasedi čakala Tanjina starša, ki sta poskrbela, da je sta se lahko moja dva pravočasno umaknila z lokacije, kjer sta nastavila še nekaj predmetov, ki so bili potrebni za rešitev uganke. Zadnji, finalni grad je bil domači Celjski grad, kjer je največ dela imel Aleš, saj je med tem časom na gradu moral skopati jamo in vanjo zasuti pravo pravcato skrinjico, katero je vizualno obdelal moj ata. Kamne pod mostom pa sva z združenimi močmi in s Špelino koordinacijo postavila že prejšnji dan.

Vsakdo je bil pomemben člen ekipe in brez dovršeno opravljenih nalog dan ne bi uspel. Izredno pomembna pa je bila tudi vloga Špele, ki je cel dan skrbela, da je dogajanje potekalo po zastavljenem načrtu in hkrati pošiljala skrivnostna SMS sporočila. V veliko pomoč pri izdelavi vseh možnih rekvizitov (letaki z navodili, limonina skrivna sporočila, UV deska, križanka, skrinja itd.) je bil moj ata pa tudi Špela in Aleš, ki sta mi zadnji teden priprav nudila odlično skrivališče. Nekako si nisem predstavljal, kako bi vse to pripravljal doma, v pričo Tanje. Tudi laganja oz. prikrivanja resnice je bilo tisti teden ogromno, saj sem vsako popoldne moral najdi kakšen izviren izgovor. K sreči sem takrat “hodil” na predavanje v Maribor, zadnji večer pa sem zamudo opravičil z sms-om “Ustavili so me smrkci, ker sem v avtu preglasno nabijal glasbo”. Bila je tako v skrbeh, da bom moral plačati takšno neumno kazen, jaz pa kar se da resen in hkrati zaigrano jezen nad dogodkom. Tudi Alešu mislim, da je računalnik čudežno prenehal delovati, da sva ga morala celo popoldne “oživljati”. Skratka, večina vsega dogajanja tisti teden se je na dan-D izkazala za neresnično ;)

Za konec naj omenim še zmagovalni klic na neznano telefonsko številko. Izkoristil sem namreč domačo rezervno telefonsko številko, ki je Tanja ni poznala in s pomočjo telefonske tajnice posnel pozdravno sporočilo, ki je razkrilo glavno nagrado. Tako je dan-D dobil še tisto višnjo na vrhu smetane in lahko rečem, da mi brez pomoči in podarjenega lepega vremena ne bi uspelo. Kakšen bo odgovor na the-one vprašanje tako sploh ni bil pod vprašajem.

Vse to se je dogajalo na današnji dan pred štirimi leti. Bilo je prav tako prekrasno jesensko vreme, le temperature so bile veliko bolj prijazne za pohajkovanje po naravi.

Zapisano med: Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Božiček na pohodu

Rojstvo Eline je eden glavnih razlogov, da je bil že lanski božični ritual nekoliko spremenjen, letos pa smo zaradi njenega večjega zavedanja okolice le tega še nekoliko prilagodili. Ko govorim od prilagoditvi, imam v mislih predvsem tisti čarobni čas, ko pod smrekco opazuješ pisane pakete daril in se sprašuješ, kateri izmed vseh bo tvoj. V otroštvu sem si vedno želel, da bi obdarovanje in raziskovanje daril potekalo na božično jutro in ne večer pred tem. Ni ga bilo hujšega, kot zvečer oditi spat in pravkar dobljene igrače pustiti same vse do jutra. Čista potrata časa ;)

Mini brrruuuuum
Mini brrruuuuum

Zato sva se s Tanjo odločila, da bova Elino obdarovala na božična jutra. Letos je bilo to dokaj enostavno speljati, saj še ne pozna pomena božičnih praznikov, za prihodnja leta pa upam, da bo babi bolj prilagodljiva in bo pripravljena spremeniti nekaj svojih običajev, predvsem kar se tiče večernega obdarovanja.

Lučke
Lučke

Večer smo tako preživeli ob polno obloženi mizi, kjer je Elina ponovno presenečala s svojim “haaam” in zadovoljno mlela vsega po malem. Veselje jo je gledati, ko tako brezskrbno opazuje in shranjuje vse kar se okoli nje dogaja. Le kaj se mota v tej majhni a nadvse brihtni glavici, se velikokrat sprašujem. Po večerji je še malce povadila svojo novo pridobljeno veščino – hojo in nato utrujena od vsega dogajanja zaspala. Ostali prisotni in budni pa smo se lotili raziskovanja daril.

Koliko lepih okraskov
Koliko lepih okraskov

Jutro je bilo sorazmerno zgodnje. Zadnje dni je Elina rahlo smrkava, zato je tudi njen spanec bolj rahel, temu primerno tudi krajši. Po jutranji kahlici je počasi odracala iz sobice in kljub temi opazila nekaj bleščečega pod smrekco. “Oooouuu” se je oglasila in pokazala s prstom v smeri smrekice in se takoj napotila preveriti, kaj neki bi to bilo. Takoj ji je bilo jasno, da je to čisto pravi mini Mini Cooper S, za povrhu pa še cabrio. Brez strahu ga je začela raziskovati in iskati način kako bi zlezla na sedež. Malo najine pomoči je bilo potrebno in že smo jo švigali po sobi sem in tja. Ko jo zdaj vprašamo, kje je Mini, ga pokaže s prstom in gre proti njemu. :)

Letošnja smrekca
Letošnja smrekca

Kljub dvomu, ali ji do Mini sploh všeč, lahko po prvem odzivu sodeč rečem, da je bila darila več kot vesela. In kljub temu, da je trenutno njeno najljubše opravilo hoja, ki jo je že dodobra osvojila, z veseljem spleza vanj in poprime za volan.

Božičkovo sprehajanje
Božičkovo sprehajanje

In da ne pozabim, letos je postavljala svojo prvo božično smrekico, kjer se je odlično odrezala. Najprej seveda začudena, kakšno zeleno čudo ati in mami sestavljata, nato pa se je v štromarskem duhu lotila raziskovanja lučk in me tako zaposlila za par minut, da sem jih razpletel. Ta čas je preverila vse okraske, tudi kakšnega okusa so, na koncu pa jo je svetleča škatlica, v kateri so bili zloženi okraski povsem fascinirala. Tako sva lahko brez večjih težav zaključila s preostalo okrasitvijo. Pričakoval sem, da bo smrekca vsaj enkrat dnevno pristala na tleh (zato tudi novi, nelomljivi okraski), a se jo uspešno izogiba in le opazuje. Pametna punca.

Zapisano med: Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.