Prva trgatev

No, pa da vam pokažem še svojo čisto pravo prvo trgatev, ki se je zgodila že kar nekaj časa nazaj. Na trgatvi sem bila sicer že lani prisotna, ampak zaradi okoliščin nisem mogla kaj dosti pomagat. :)

Takole je bilo lani, ko nikakor nisem mogla priti do grozdja ;)
lani v bušiju

… in letos (mmhmmm, much better) :)
Elina trga

Za družbo sem si zraven pripeljala mojo taboljšo prijateljico Tjašo. Pa še mamico ima tako fajno, da se z mojo fajn razumeta. Medtem, ko so se starši in ostali veliki ljudje zabavali v vinogradu, sva imeli s Tjašo polne roke dela.

Malo sva se žogali:
žoganje

Gledali knjigice:
Knjigice
še knjige....

Telovadili:
telovadba

In ko je vse to postalo dolgočasno, sem se odpravila malo raziskati okolico:
grem na teren
grem iskat grozdje

Seveda trgatev ne bi bila trgatev, če ne bi odtrgala vsaj en grozd in ga vnaprej že malo “sprešala”.
trgamo in prešamo

Delo je bilo naporno, tako da je bila malica več kot zaslužena.
glodam kost

In še vsi ostali prisotni:
pojedina ob koncu trgatve

Luštno je bilo. Drugo leto prosim za svoj ajmerček in škarje! :)

Zapisano med: Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Dragi moj ati!!

Moj atek danes praznuje rojstni dan in za razliko od lani, ko sem zamujala s prihodom na svet, sem se letos izredno potrudila in vstala precej prej kot običajno. Tako da ti, dragi ati, za rojstni dan podarjam dve dodatni uri na dan ;) Da boš imel več časa za druženje z mano in bova lahko skupaj zganjala lumparije (in včasih jezila mamico, hiihii).

Vse najboljše in enga mastnega lupčka!!

cmok na nos

Moj, moj ati… midva sva najboljši par :)

moj moj...

Tvoja Elina :* :*

Zapisano med: Elina, Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Ah, ta moj ati…

Pa saj to ni res… Tale moj ati! :( Že dneve in tedne mu čebljam, naj objavi naš fini dopust na morju, pa kako sem plavala in se igrala in veliko jedla, skratka bila super duper pridna, on pa nič!! Pa kako se veselo plazim po stanovanju in travici ter kako sem obirala in stiskala grozdje na trgatvi… NIČ od njega!! Cele dneve za tisto veliko črno “kišto” z obgriženo japko nekaj tipka, mrmra, grdo ali zamišljeno gleda, da bi pa nekaj malega spacal za blog, to pa neeee! No, pa sem si rekla, da ne bojo bralci res preveč razočarani in se potem ne bi več vračali na blog gledat, kako jaz rastem, bom z mamino pomočjo (atiju za hrbtom, heh:)) nekaj natipkala (če lahko moj prijateljček Anže, zakaj ne bi tudi jaz, hehe!), samo toliko da veste, da še migamo. Bi tudi kako slikco objavila, pa tega še ne znam… žal! :(

Dajte ga še vi malo podregat, da bo imel slabo vest, ker že dva meseca ni nič objavil… ;)

papa, Elina

Zapisano med: Fotografija, Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Kje sem?

Kje sem?
Kje sem?

Med kruzanjem po Sandijevem brlogu, sem naletel na obnovljeno pot okoli “Šmarjaka” in ker je ravno spraševal Kje je?, sem se čutil dolžnega, da mu to tudi razjasnim ;) . Kakorkoli, v zahvalo za brihtnost sem prejel štafeto, ki mi daje nalogo, da še sam postavim to vprašanje. Menda že 549ič.

Torej, kje sem stal, ko je bila v aparat ujeta zgornja fotografija. Kot namig, fotografije iz tega kraja sem v preteklosti že objavil v enem izmed svojih zapisov ;)

Zakaj, kako, čemu in še kaj je zbrano pri Morskideklici.

Zapisano med: Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Po Pelikanovi na Celjski grad

Vsak večer Elini bereva pravljice o princesah in kraljevičih, ki živijo v čudovitih gradovih, a je bil današnji obisk Celjskega gradu prvi, ki ga je videla od blizu. Za Celjane je skoraj greh, če gradu ne obiščejo peš, zato sva Elino posadila v Deuterja in jo mahnila po Pelikanovi poti. Dobrih dvajset minut hoje skozi gozd in že smo stali pred obzidjem. Spodnji vhod zaprt kot običajno, a je zato pot okoli urejena in ni potrebno gaziti po robidovju.

"Vidiš tam spodaj našo hiško?"
"Vidiš tam spodaj našo hiško?"

Glede na to, da nisem reden obiskovalec gradu, sem že na vhodu bil presenečen nad novim izgledom le tega. Na vhodu pa obvestilo, da za ogled gradu pobirajo vstopnino. Sprva me je novost neprijetno presenetila, saj sem pričakoval ceno 5 eur ali več, kakršne so ponavadi vstopnine drugod po Sloveniji. A se je na koncu izkazalo, da je vstopnina le 2, od katerih lahko po želji 1 evro koristiš v grajski kavarni Veronika, ki je prav tako nova pridobitev gradu.

Marsikomu se vstopnina zdi povsem nepotrebna in nesmiselna. Za Celjane, ki grad obiščejo večkrat na teden ali celo dnevno, je znesek kljub vsemu visok, ampak po drugi strani pa za obiske drugih znamenitosti v Sloveniji plačujemo tudi višje zneske in se nihče ne pritožuje. Ne smemo pozabiti, da je bil Celjski grad eden redkih v Sloveniji, ki smo si ga lahko ogledali brezplačno.

Kavarna Veronika
Kavarna Veronika

Vhod je okusno urejen in slikovno opremljen z nekaj zgodovinskimi podatki, ki so vsekakor dobrodošli. Tudi Elina je z veseljem občudovala notranjost kamnite dvorane. Po stopnišču smo na hitro ošvrknili kavarno Veronika in se sprehodili proti dvorišču, kjer smo “pošpegali” v notranjost vodnjaka. Friderikov stolp je zaradi obnove zaprt, a so na srečo celo začeli z urejanjem, medtem ko ga je prej kazilo mrežasto platno s povsem nesmiselno grafiko. Upam, da bo urejen do te mere, da bo ponovno možen ogled vrha.

V delovne odre odet Friderikov stolp
V delovne odre odet Friderikov stolp

Na razgledni terasi je bilo potrebno prezračiti hrbet, pogled na Celje pa je vabil, da zabeležim še kakšno sliko dveh princesk. Med tem sta se nam pridružila še Špela in Aleš, ki sta prav tako prisopihala peš, vendar kar po cesti.

Že od nekdaj sem na gradu pogrešal možnost, da si po sprehodu lahko privoščiš kakšen sok. Tokrat še posebej, saj sem bil dodatno obtežen. Ker je bila ura že pozna, je bila ponudba slaščic bolj boga, zato smo se le odžejali. Pa tudi Elini je že gorela rdeča lučka za spanje, zato za posedanje ni bilo časa. Tanja je na poti proti izhodu preverila še wcje, ki so kljub črnini pravo nasprotje Vigradovim zelenčkom.

Moji princeski
Moji princeski

Skratka, prijetno preživeto popoldne, ki je Elino utrudilo do te mere, da je zaspala kot bi mignil. Kako tudi ne, saj je bil to njen prvi pravi grad, ki ga bo še večkrat obiskala. Bila pa je sprememba tudi zame, saj so od zadnjega obiska kar precej postorili in je občutek bistveno boljši. Čeprav je še kar precej neobnovljenega, se vidi, da so z obnovo prestavili v višjo prestavo. Morda si v prihodnosti lahko nadejamo še kakšnega muzeja, tržnice in dogodkov v stilu grajskega življenja. Mimogrede, si že bil na Celjskem gradu in zakaj ne? Ali te bo zdajšnja vstopnina odvrnila, da si pobliže ogledaš dom Celjskih Grofov?

Zapisano med: Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.