zapisal
Tanja dne 30. September 2009 -
Pa saj to ni res… Tale moj ati! 
Že dneve in tedne mu čebljam, naj objavi naš fini dopust na morju, pa kako sem plavala in se igrala in veliko jedla, skratka bila super duper pridna, on pa nič!! Pa kako se veselo plazim po stanovanju in travici ter kako sem obirala in stiskala grozdje na trgatvi… NIČ od njega!! Cele dneve za tisto veliko črno “kišto” z obgriženo japko nekaj tipka, mrmra, grdo ali zamišljeno gleda, da bi pa nekaj malega spacal za blog, to pa neeee! No, pa sem si rekla, da ne bojo bralci res preveč razočarani in se potem ne bi več vračali na blog gledat, kako jaz rastem, bom z mamino pomočjo (atiju za hrbtom, heh:)) nekaj natipkala (če lahko moj prijateljček Anže, zakaj ne bi tudi jaz, hehe!), samo toliko da veste, da še migamo. Bi tudi kako slikco objavila, pa tega še ne znam… žal!
Dajte ga še vi malo podregat, da bo imel slabo vest, ker že dva meseca ni nič objavil… 
papa, Elina
zapisal
Uroš dne 15. July 2009 -
Kje sem?
Med kruzanjem po Sandijevem brlogu, sem naletel na obnovljeno pot okoli “Šmarjaka” in ker je ravno spraševal Kje je?, sem se čutil dolžnega, da mu to tudi razjasnim . Kakorkoli, v zahvalo za brihtnost sem prejel štafeto, ki mi daje nalogo, da še sam postavim to vprašanje. Menda že 549ič.
Torej, kje sem stal, ko je bila v aparat ujeta zgornja fotografija. Kot namig, fotografije iz tega kraja sem v preteklosti že objavil v enem izmed svojih zapisov
Zakaj, kako, čemu in še kaj je zbrano pri Morskideklici.
zapisal
Uroš dne 13. July 2009 -
Vsak večer Elini bereva pravljice o princesah in kraljevičih, ki živijo v čudovitih gradovih, a je bil današnji obisk Celjskega gradu prvi, ki ga je videla od blizu. Za Celjane je skoraj greh, če gradu ne obiščejo peš, zato sva Elino posadila v Deuterja in jo mahnila po Pelikanovi poti. Dobrih dvajset minut hoje skozi gozd in že smo stali pred obzidjem. Spodnji vhod zaprt kot običajno, a je zato pot okoli urejena in ni potrebno gaziti po robidovju.
"Vidiš tam spodaj našo hiško?"
Glede na to, da nisem reden obiskovalec gradu, sem že na vhodu bil presenečen nad novim izgledom le tega. Na vhodu pa obvestilo, da za ogled gradu pobirajo vstopnino. Sprva me je novost neprijetno presenetila, saj sem pričakoval ceno 5 eur ali več, kakršne so ponavadi vstopnine drugod po Sloveniji. A se je na koncu izkazalo, da je vstopnina le 2, od katerih lahko po želji 1 evro koristiš v grajski kavarni Veronika, ki je prav tako nova pridobitev gradu.
Marsikomu se vstopnina zdi povsem nepotrebna in nesmiselna. Za Celjane, ki grad obiščejo večkrat na teden ali celo dnevno, je znesek kljub vsemu visok, ampak po drugi strani pa za obiske drugih znamenitosti v Sloveniji plačujemo tudi višje zneske in se nihče ne pritožuje. Ne smemo pozabiti, da je bil Celjski grad eden redkih v Sloveniji, ki smo si ga lahko ogledali brezplačno.
Kavarna Veronika
Vhod je okusno urejen in slikovno opremljen z nekaj zgodovinskimi podatki, ki so vsekakor dobrodošli. Tudi Elina je z veseljem občudovala notranjost kamnite dvorane. Po stopnišču smo na hitro ošvrknili kavarno Veronika in se sprehodili proti dvorišču, kjer smo “pošpegali” v notranjost vodnjaka. Friderikov stolp je zaradi obnove zaprt, a so na srečo celo začeli z urejanjem, medtem ko ga je prej kazilo mrežasto platno s povsem nesmiselno grafiko. Upam, da bo urejen do te mere, da bo ponovno možen ogled vrha.
V delovne odre odet Friderikov stolp
Na razgledni terasi je bilo potrebno prezračiti hrbet, pogled na Celje pa je vabil, da zabeležim še kakšno sliko dveh princesk. Med tem sta se nam pridružila še Špela in Aleš, ki sta prav tako prisopihala peš, vendar kar po cesti.
Že od nekdaj sem na gradu pogrešal možnost, da si po sprehodu lahko privoščiš kakšen sok. Tokrat še posebej, saj sem bil dodatno obtežen. Ker je bila ura že pozna, je bila ponudba slaščic bolj boga, zato smo se le odžejali. Pa tudi Elini je že gorela rdeča lučka za spanje, zato za posedanje ni bilo časa. Tanja je na poti proti izhodu preverila še wcje, ki so kljub črnini pravo nasprotje Vigradovim zelenčkom.
Moji princeski
Skratka, prijetno preživeto popoldne, ki je Elino utrudilo do te mere, da je zaspala kot bi mignil. Kako tudi ne, saj je bil to njen prvi pravi grad, ki ga bo še večkrat obiskala. Bila pa je sprememba tudi zame, saj so od zadnjega obiska kar precej postorili in je občutek bistveno boljši. Čeprav je še kar precej neobnovljenega, se vidi, da so z obnovo prestavili v višjo prestavo. Morda si v prihodnosti lahko nadejamo še kakšnega muzeja, tržnice in dogodkov v stilu grajskega življenja. Mimogrede, si že bil na Celjskem gradu in zakaj ne? Ali te bo zdajšnja vstopnina odvrnila, da si pobliže ogledaš dom Celjskih Grofov?
zapisal
Uroš dne 29. June 2009 -
Letošnji Dan državnosti je bil rezerviran za “Let’s Mini’” oz. druženje z lastniki Minijev. Organizacija celodnevnega izleta je bila pod okriljem kluba New Mini Drivers. Glede na to, da je na takšnih izletih veliko vožnje, če je le možno se izbere maksimalno zavita cesta, sem bil v dvomih, ali je Elina pripravljena na takšen podvig. Zase vem, da bi obrnjen v nasprotno smer vožnje kaj hitro spravil zajtrk v naročje, pa tudi kakšen kos večerje bi se verjetno našel.
Let's Mini
Ker med vožnjo po običajnih cestah nikoli ni kazala znakov slabosti, sva se odločila, da se pridružimo karavani 18ih Minijev. Zbor je bil v Ljubljani pred prodajnim centrom Malgaj, od tam pa smo v koloni odrinili proti Gorenjski. Prva postojanka je bila Bled, točneje hotel Triglav, kjer smo se okrepili s sokom, kavo in domačimi Buhteljni. Deležni pa smo bili tudi krajšega ogleda celotnega hotelskega kompleksa. Elina je že navsezgodaj začela z osvajanjem moške populacije in poleg prisotnih za mizo še naju presenetila s svojo pridnostjo.
Prenovljen hotel Triglav na Bledu
Okrepljeni in spočiti smo se zbrali na parkirišču, kjer je župnik (tudi lastnik Minija) opravil blagoslov Minijev. Čeprav z vero, navideznimi prijatelji in župniki nisem na ti, me je Marko s svojim pristopom prijetno presenetil.
Blagoslov Minijev
Elina, ki je bila cel dan nasmejana
Sonce je iz minute v minuto postajalo močnejše, zato smo vpregli svoje konjičke in pot nadaljevali proti Vršiču, kjer nas je čakal preizkus vzdržljivosti Elininega želodca. Ni se pustila veliko motiti in je raje oddremala še eno kitico in se spet vsa nasmejana zbudila na vrhu. Očitno se je v družbi Minijev počutila več kot odlično.
Proti Vršiču
Na vrhu Vršiča
Spust na Soško stran je bil v stilu dolge kače, katere razlog je bil šofer Belgijskega avtobusa. Razumem, da vožnja skozi serpentine s tako “ladjo” ni ravno mačji kašelj, a lahko bi bil vsaj toliko uvideven do ostalih udeležencev na cesti in kilometrsko kolono vozil na ravnini spustil predse. Je pa zato raje namerno zapiral tiste, ki so se lotili prehitevanja.
Spust proti Bovcu
V Bovcu je bil predviden rafting po Soči, katerega se je udeležila dobra polovica prisotnih, ostali pa smo jo mahnili naprej po dolini v kraj Čezsoča, kjer smo v gostišču Vančar okušali soške postrvi. Elina si je privoščila porcijo zelenjavne juhice, korenčkovo kašo, izrazila pa je tudi željo po postrvi. Ravno prav sita in zaspana je bila razlog, da smo izlet predčasno zaključili, se poslovili od super družbe in odpujsali proti domu.
Miniji spredaj…
…in zadaj
Dan je bil več kot odlično izkoriščen, čeprav sem bil ob koncu dneva prijetno utrujen. Tudi Elina se je izkazala in pokazala, da potovanja z njo ne bodo problem. Še posebej ne, če je okoli nje veliko zanimivih stvari, ki jo zamotijo. Zato se že zdaj veselim novih dogodivščin, prva že za vikend, ki se bliža. Vsekakor pa se v jeseni ponovno srečamo z Mini karavano.
New Mini Drivers klub
Kaj pa ti, si ta dan tudi izkoristil za kakšen izlet, ali si samo posedal doma?
zapisal
Uroš dne 16. June 2009 -
Prejšnji teden sem svojega Nikona preizkusil, kako se obnese, če ga namočim v vodo. Da bo mera polna, kar v slano vodo. Glede na foto rezultat lahko rečem, da je preizkus preživel brez posledic, kar se lahko zahvalim nemški Ewa-Marine, ki je poskrbela, da je bil aparat tudi med polnim potopom lepo na suhem.
Elina
Idejo za nakup vodotesne torbe sem dobil ob pogledu na fotografije Luke, ki je že pred časom namakal svojega DSLRja in izrazil zadovoljstvo nad izdelkom. Poleg Ewa-Marine obstajajo tudi DiCAPac torbice, ki so sicer cenejše, vendar dobrih 3.000 € vredno foto opremo raje prepustim v varstvo Nemcu kot pa Korejcu. Čeprav verjetno na koncu koncev tudi Ewa-Marine torbico izdela na vzhodu, je občutek vseeno boljši.
Obroč je odličen
Žabica
Elina je prvi stik z vodo opravila še čisto majhna, stara je bila mislim da kakšen dober teden. Čeprav takrat še ni bila sposobna pokazati svojih občutkov, je bilo videti, da ji voda ugaja. Zadovoljstvo se je iz tedna v teden stopnjevalo, ko se je igračkam v vodi začela že na ves glas smejati. V začetku pomladi sva jo vpisala v plavalni tečaj za malčke, ki pa je žal dobesedno splaval po vodi, saj so bazen zaradi obnove predčasno zaprli.
"Kje je ribica?"
Čista uživancija
V velikem bazenu je bila tokrat drugič in glede na odziv, bo letošnji dopust na morju pravo veselje. Nogice niso pri miru niti sekundo, zato jo je potrebno imeti ves čas na očeh, saj mimogrede odplava par metrov stran. Strahu pred vodo in škropljenjem ni, preverila pa je tudi že občutek, ko te voda zalije čez obraz in skrneš šluk ali dva slane vode. Malo je zakašljala, se dobro usmrknila in se na glas zasmejala.
Kuža plava
Potop
Po napornem plavanju je sledilo tuširanje in poziranje v kopalnem plašču Hello Kitty. Ko je sedela na blazini in žvečila piškot, je bila čisto v svojem svetu. Opazovala je okolico, brez stokanja kljub utrujenosti in sploh ni opazila, da sem pred njo skakal z aparatom in lovil ustrezen kader. Ob pogledu na tako zadovoljstvo je občutek fenomenalen, saj veš, da si ji maksimalno ugodil.
Malica po utrudljivem plavanju
Potapljaški pripomoček
Za konec še nekaj tehničnih informacij. Model vrečke je U-BZ100, ki omogoča uporabo leč z navojem 77mm in več. Priložen je adapter, ki se ga navije na objektiv in nato pritrdi na sprednji del torbice. Za večji navoj je adapter potrebno dokupiti. Material torbice je na otip malce lepljiv, kar pripomore k zadostnemu tesnenju. Upravljanje aparata je zaradi mehkega materiala enostaven, le nekateri gumbi (predvsem vrtljivi) so malenkost težje nadzorovani. Podobna situacija je z zoomiranjem, saj je obroč potrebno obračati po korakih. Prostora v torbici je dovolj tudi za največje body-je ali v primeru mojega, lahko brez težav uporabljam tudi baterijsko držalo. Edina moteča stvar, ki pa jo lahko enostavno obidem je nadzor proženja. V odprtini, ki je namenjena za kazalec se namreč ravno pod blazinico nahaja šiv, ki preprečuje enostaven nadzor polovičnega pritiska na sprožilec za predizostritev. K sreči ima Nikon na zadnji strani dodaten gumb AF, s katerim lahko le izostrim in nato sprožim.
Kljub ceni 200€, mi za nakup ni žal, saj verjamem, da bo poletje prineslo marsikatero zanimivo fotografijo, ki jo brez tega pripomočka nikakor ni možno narediti. Dokupiti moram le kakšne miniaturna podvodna očala, da bom lahko spremljal kaj se dogaja na ekranu, saj sem bil tokrat omejen zgolj na kadre, kjer imam glavo po večini zunaj vode.
