Lightbox WordPress plugin

Kar nekaj izmed vas me je spraševalo, katero stvar uporabljam za prikazovanje posameznih fotografij, ko se je naposled le opogumil David in me prosil, če mu pošljem ta vtičnik. Vtičnik sem že pred časom sestavil sam, zaradi česar je bila namestitev precej ‘naporna’. Zato sem se odločil, da sestavim novega in hkrati obdržim funkcionalnost, ki poskrbi, da fotografije posamezne objave samostojno poveže. Dobra stran slednjega je, da objav ni potrebno popravljati, saj se grupiranje izvede na zahtevo (torej šele v trenutku, ko se objava prikaže bralcu).

Vtičnik uporablja jQuery različico LightBox JavaScript knjižnice. Temu je botrovala odločitev razvijalcev WordPress-a, da naj bi prihodnje različice WordPress uporabljale izključno jQuery. Namestitev vtičnika sem maksimalno poenostavil in poteka le v dveh korakih. Vtičnik najprej odpakiramo v imenik, kjer se nahajajo ostali vtičniki, na kar ga v administrativnem modulu le aktiviramo. Vse ostalo deluje povsem avtomatsko.

Naj omenim še enostavno navigiranje med serijo fotografij s pomočjo tipkovnice. Uporabljamo lahko smerne tipke, ali pa črko “p” (previous), “n” (next) in “c” (close). Prikazovalnik lahko zapremo tudi s tipko ESC. Za vse, ki bi želeli vtičnik uporabiti na svojem blogu (deluje izključno na WordPress platformi), si ga lahko prenesete tukaj. Vesel bom vsakršnega komentarja in predloga, kaj bi lahko izboljšal ali pa če sem morda spregledal kakšno napako.

Zapisano med: Internet. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

V boj proti spamu

Nadloga, s katero se je srečal marsikateri bloger. Načinov, kako se zaščititi, je več. Danes poznamo najrazličnejše tehnike preprečevanja slamnatih komentarjev, ki jih v osnovi delimo v dve skupini. S tehikami iz prve skupine skušamo objavo komentarja preprečiti že v točki pošiljanja, medtem ko pri drugi to storimo kasneje z analizo objavljenega besedila, oz. neke vrsto moderacijo. Vsaka skupina tehnik ima tako dobre kot slabe lastnosti.

V prvi skupini tehnik je glavna naloga preveriti, ali komentar objavlja oseba in ne računalniška skripta, ki po spletu išče nezaščitene bloge in objavlja nezaželjene, po večini reklamne, komentarje. V kolikor ugotovimo, da gre za računalniško skripto, se pošiljanje komentarja prekine brez da bi preverjali vsebino zapisanega. Najbolj pogosta tehnika, ki se je blogerji poslužujejo, je t.i. CAPTCHA (Completely Automated Public Turing test to tell Computers and Humans Apart). Captcha testi so lahko različni – prepisovanje dodatne številke, odgovarjanje na dodatna vprašanja, računanje matematičnih formul itd. – a vsi zahtevajo od uporabnika dodatno delo. Po drugi strani pa so računalniške skripte že tako napredne, da marsikatere teste enostavno obidejo.

Druga skupina se problema loti s podrobno analizo zapisanega komentarja. Iščejo se prepovedane besede, različni ponovitveni vzorci, povezave med besedilom, izvorni naslov pošiljatelja… Po analizi se komentarju dodeli ustrezna stopnja nezaželjenosti in s tem prepreči, da se le ta pojavi med odobrenimi komentarji. Najbolj pogosta težava je t.i. false positive, kar pomeni, da je bil legitimen komentar označen kot spam in s tem preprečena objava le tega.

Na svojem blogu sem se predvsem posluževal tehnik iz druge skupine, saj ne želim, da se poleg zapisovanja svojih misli, ukvarjaš še z dodatnim ugotavljanjem nakracanih črk in številk, preverjanjem svojega znanja matematike, ali pa iskanjem psa izmed ponujenih fotografij sijamskih mačk. Kljub temu, da je Akismet svojo nalogo opravljal dovolj dobro, je zadnje čase počel same neumnosti. Med nezaželjenimi komentarji je bilo vedno več vaših komentarjev, kar je posledično pripeljalo do nepotrebnega podvojevanja komentarjev. Iskal sem druge rešitve in ob koncu lanskega leta našel primerno zamenjavo. Hkrati pa tudi vtičnik, ki sodi v prvo skupino, vendar s to razliko, da od uporabnika ne zahteva dodatnega dela.

Pa gremo lepo po vrsti. Najprej stopi v akcijo bcSpamBlock, ki se problema prepoznavanja osebe loti na podoben način kot ostale tehnike, s to razliko, da s pomočjo JavaScript-a izvede prepisovanje nadležne kode. Bolj podrobna razlaga delovanja sega izven obsega te objave in je hkrati lepo razložena na avtorjevi spletni strani. Namestitev vtičnika je enostavna. Zip datoteko odpakiramo v imenik, kjer se nahajajo ostali vtičniki, na kar v administrativnem modulu vtičnik vključimo. V kolikor ne uporabljamo kakšne eksotične predloge, za vse ostalo vtičnik poskrbi sam. V testne namene sem vtičniku dodal beleženje njegovih akcij in po dvomesečni uporabi lahko zatrdim, da je delo opravil brez napak.

Zaradi že prej omenjenih težav z Akismetom, sem na njegovo mesto postavil precej nov servis Defensio, ki ponuja bistveno več. Na začetku je bilo nekaj porodnih težav, a jih avtor redno odpravlja. Najbolj pomembna novost, ki jo vsaj takrat Akismet ni ponujal, je učenje. Slednje je popolnoma personalizirano in se obnaša specifično za vsakega uporabnika. Če naprimer komentar napačno označi kot nezaželjen, mu lahko z objavo komentarja sporočimo, da naj v bodoče takšen komentar spusti skozi. Poleg tega omogoča podrobnejši pregled nad delom, statistiko natančnosti določanja, RSS vire in še kaj bi se našlo, saj ga avtor neprestano izboljšuje.

Vsaj za nekaj časa sem tako uspel količino nezaželjenih komentarjev spraviti na absolutni minimum. Tu in tam, se sicer kakšen komentar napačno označi, a je že takoj naslednji pravilno označen. Naj dodam, da Defensio ni omejen na zgolj WordPress platformo, medtem ko je bcSpamBlock napisan izključno kot WordPress vtičnik. Če se tudi ti soočaš s problemom nezaželjenih sporočil, me zanima kateri način si ubral in predvsem kako si uspešen v boju.

Zapisano med: Internet. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Poklicna deformacija

Med opravljanem običajnega dela, se med prispelimi elektronskimi sporočili znajde tudi obvestilo, ki se glasi: “Danes, dne 20. februarja, vas vljudno prosimo, da se ob 12ih odjavite iz omrežja in ugasnete svoje računalnike zaradi nujnih vzdrževalnih del“. Podpisani, vodja informatike – beri magister znanosti. Zaposleni pridni kot mravljice, predvsem pa ubogljivi, pogasnejo svoje računalnike nekaj minut pred dogovorjeno uro. Mine ura, dve. “Kaj zdaj? Lahko prižgemo?

Zaposleni med preštevanjem neonskih luči na stropu pisarn solidarno določijo grešnega kozla, da po telefonu preveri kako napredujejo vzdrževalna dela. Revež zavrti dobro znano številko oddelka za informatiko. Telefon zvoni v nedogled, ko se naposled le oglasi nič kaj prijazen in morda celo vsega naveličan glas. “Jaaaa, proooosiiiimmm?!“. Sledi nerazpoznavno mrmranje samemu sebi, na kar se klicatelj, kjub očitni nejevoljnosti vodje, opogumi “Dober dan, ali že lahko prižgemo svoje računalnike?“. Temu sledi izjava tedna “Pa kaj me kličete za to, saj sem že pred 1 uro poslal email, da lahko nadaljujete z delom!!“. Emmmmm, wtf? “Kako prebrati elektronsko sporočilo pri ugasnjenem računalniku na tečaju o internetu še nismo obravnavali, zato mi prosim oprostite, da sprašujem takšne neumnosti. Lep dan še naprej“. Očitno je shajanje z običajnimi uporabniki sila naporno, če od njih “znaš” bistveno več, predvsem kar se tiče poznavanja uporabe elektronske pošte.

Vsakršna podobnost z realnim svetom je zgolj naključje. Pri postopku preverjanja delovanja omrežja ni bila poškodovana nobena žival. Prav tako ni naključje, da je vse zaposlene res pričakalo obvestilo, da lahko pričnejo uporabljati svoje računalnike. Pisalo je “Sedaj lahko nadaljujete s svojim delom”.

Zapisano med: Internet. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Pošlji me “nežno” v treh dejanjih – II

O priporočilih “pametne” uporabe elektronske pošte sem že pisal in nadaljevanje se je kar nekako odmikalo v vrsti zapisov, ki so pripravljeni za objavo. Morda razlog pomanjkanja časa tiči ravno v moji očitni enoopravilnosti. Kakorkoli, tukaj je. Tudi tokrat bom vesel, če bo kdo dodal še kaj, kar sem morda spregledal.

Pomembnost sporočil

Nemalokrat dobim kakšno sporočilo, ki je označeno kot nujno (s tistim vsemogočnim klicajem). Vendar je realno gledano popolnoma nepomembno. So pa nekateri uporabniki, ki to počnejo pri vsakem sporočilu in hkrati v polje zadeva dodajo še NUJNO. Predstavljajte si, kako lahko prejemnik nujno označena sporočila realno oceni, katero izmed teh pa je dejansko nujno. Slej ko prej vas vaši prejemniki ne bodo več jemali resno. Osebno takšna početja ignoriram in sporočilo enostavno pobrišem.

Uporaba velikih črk

Velike črke imajo v virtualnem svetu poseben pomen in ponazarjajo “NADIRANJE, KRIČANJE”, zato se pisanja z velikimi črkami izogibajte. Smiselna uporaba je le v primeru, ko želite določeno besedo poudariti. In prosim, brez izgovorov, da je težko pritisniti Caps Lock in izključiti velike črke.

Podpis

Če nekomu pišete prvič, je zelo priporočljivo na koncu poleg vašega polnega imena dodati še ostale kontakne podatke (stalni naslov, povezavo do vaše spletne strani, telefon ipd.). Obliko takšnega podpisa lahko v večini današnjih odjemalcev elektronske pošte enostavno pripravite v naprej in se kasneje po potrebi odločite ali podpis dodati ali ne. Ko pogovor steče, je namreč nesmiselno dodajati ostale podatke. Poleg tega ima takšen podpis tudi malo oglaševalske vloge, saj lahko prejemnika s tem opozorite na vašo spletno stran.

Na koncu naj omenim, da z dolžino in količino podatkov v podpisu ni potrebno pretiravati. Dovolj so le osnovni, saj dvomim, da kdorkoli potrebuje številko vaše noge, letnico kdaj ste diplomirali, kateri fotoaparat posedujete ipd. ;)

Dolgovezenje

Če sem zgoraj omenjal jedernatost v podpisu, velja to tudi za vsebino sporočila. Če na teden prejmete sporočilo ali dve, se vam slednje morda zdi nelogično, ampak časa za branje laboratov enostavno ni, zato čimprej preidite k bistvu. Izjema so tukaj osebna sporočila, kjer pa svetujem, da se poslužite odstavkov. Na ekranu je branje celostranskih odstavkov še kako naporno, vsaj meni, in verjamem, da se marsikdo strinja s tem. Razdelite besedilo na smiselne sklope in mednje vrinite prazno vrstico.

Uporaba šumnikov

Slovenščina uporablja nekaj dodatnih znakov in časi, ko je bila podpora za krilate znake slaba in površna, so mimo. Zato poskušajte uporabljati celoten nabor slovenskih znakov, saj se v nasprotnem primeru med besedilom pojavljajo besede, ki so lahko dvoumne in nenazadnje otežuje branje.

Uporaba ločil

Ločila so vsekakor eden izmed najbolj pogostih napak vseh nas Verjamem da imajo nekateri težave pri pravilnem postavljanju ločil ne razumem pa uporabnikov ki enostavno izpustijo vsa ločila Ali še slabše vejice in pike zamenjujejo s trojnimi dvojnimi in ne vem kakšnimi pikami vse Predvsem imejte v mislih to da bo vaš umotvor bral nekdo drug in bo imel pri branju zaradi tega precej težav Slednji odstavek je namenoma zapisan brez ločil.

Da ne bom predolgo dolgovezil bom na tem mestu zaključil. V zadnjem dejanju pa bom podal nekaj napotkov pri uporabi priponk, posredovanju in odgovarjanju na sporočila, nekaj malega o akronimih in morda še kaj.

Zapisano med: Internet. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Pošlji me “nežno” v treh dejanjih

Mislim, da ne mine dan, ko ne bi prejel vsaj eno “nekulturno” elektronsko sporočilio – email. S tem ne mislim, da so v njemu zapisani vulgarni izrazi, žalitve ali kaj podobnega. V mislih imam bolj obliko spročila in način uporabe elektronske pošte. Zanimivo je predvsem to, da se takšnemu “nekulturnemu” uporabniku lastna sporočila ne zdijo nič sporna in nenazadnje me šokira z odgovorom “Saj tudi Janez tako pošilja”.

Če samo pomislim, kaj takšni uporabniki počnejo na raznih seminarjih o uporabi interneta, se zgrozim nad dejstvom, da v večini primerov ne prejmejo kaj prida uporabnih informacij. Verjetno so izjeme, a v večini jim vtepejo v glavo, da tista “packa” oz. tisti a, ki je obkrožen pomeni afna in da je to potemtakem email naslov, nekaj malega obdelajo orodno vrstico in da če je pošta v nabiralniku poslano, da potem je naredil vse pravilno. Tako imamo potem slabo milijardo uporabnikov po vsem svetu, ki so trdno prepričani – to dodajo tudi v svoj rezime, da obvladajo pošiljanje elektronske pošte.

In da ne bom samo kokodakal in se razburjal, sem se tokrat odločil, da naredim nekaj pozitivnega. Zato bom v naslednjih odstavkih predstavil nekakšen bonton uporabe elektronske pošte, katerega strokovno imenujemo E-mail Etiquette. V osnovi gre za enostavna priporočila, ki jih lahko ali pa tudi ne upoštevate. A verjamem, da boš tako sam, kot tudi tvoji prejemniki s temi napotki elektronsko pošto uporabljal z večjim veseljem in predvsem z manj težav.

Zadeva sporočila

Vsako sporočilo naj ima zadevo, ki smiselno opisuje o čem govori sporočilo. “Zdravo”, “Kako si kaj”, “Poglej to” ipd. ni preveč posrečeno, predvsem če prebiramo starejša sporočila in skušamo najti kateri “Zdravo” pa je tisti pravi. Še bolj zabavno pa je brskanje med sporočili brez zadeve. Zato si vzemi nekaj sekund, četudi preden pošlješ, da izpolniš polje Zadeva (Subject).

Obvezen pozdrav

Ko pričnemo s pisanjem sporočila, je vljudno pozdraviti ali celo nagovoriti prejemnika. Verjetno se vsi strinjate, da bo na vas sporočilo naredilo boljši vtis, če boste prebrali “Zdravo, Janez”, kot pa da že v prvi vrstici berete “A prideš danes?”. Seveda obstajajo razlike med formalno in neformalno obliko sporočila, vendar moj namen je izpostaviti problem napačnega začetka. Ko pogovor steče, lahko pozdrave delno tudi izpustimo, saj smo prvi kontakt že vzpostavili.

To, Cc, Bcc

Izmed vseh točk slednja predstavlja največjo uganko, a je hkrati tudi eden izmed glavnih razlogov, da se vaš elektronski naslov znajde na najrazličnejših seznamih, ki vas nato neumorno zasipavajo z nezaželjeno pošto. Zato bom poskušal podrobno prestaviti pravilno uporabo naslavljanja. Zakaj sploh obstajajo trije načini naslavljanja prejemnika(ov)? Polje Za: (To:) uporabimo takrat ko sporočilo pošljemo samo ENI osebi. V kolikor pošiljamo sporočilo, ki je namenjeno večim prejemnikom, uporabimo polje Kp: (Cc:) oz. Skp: (Bcc:). Ali potem polje Za: pustim prazno? Ne, vanj vnesi svoj elektronski naslov.

Čemu sta potrebna dva polja za dodajanje ostalik naslovnikov? Kp: pomeni kopija, medtem kot Skp: pomeni skrita kopija. In kakšna je razlika? Pri prvem načinu bodo prejemniki videli, komu vse je bilo sporočilo poslano, medtem ko pri drugem ostanejo naslovi prejemnikov skriti. Če pošiljate pošto skupini ljudi, ki se med seboj poznajo, sodelujejo pri nekem projektu oz. je pomembno, da so v sporočilu razvidni ostali naslovniki, potem uporabimo prvi način – torej kopija. V primeru, ko pošiljamo verižna pisma, sporočila masi prejemnikov, uporabimo vedno skrita kopija.

Zakaj je to sploh pomembno? Predvsem zato, ker se v prvem primeru vaš elektronski naslov pošilja naokoli osebam, ki jih morda sploh ne poznate in se na prejemnikovi strani ponavadi avtomatsko dodajo v adresar. Od koder vaš naslov potuje naprej, ob vsakem vzhičenju dotičnega prejemnika, ki iz svojega adresarja pograbi vse možne naslove, ki jih po možnosti “zalima” v polje Za: in razpošlje sporočilo v širni svet interneta. Verjetno si predstavljate, da ni potrebno dolgo, ko se vaš naslov nahaja v nekaj tisoč adresarjev oseb, ki jih niti v sanjah ne poznate.

Zato, pred vsakim pošiljanjem premisli ali je resnično potrebno, da prejemnik vidi tudi vse ostale. Polje Za: pa naj služi le v primeru, ko pošiljate le eni osebi. Ampak – brez tega očitno ne gre, večina programov za pošiljanje elektronske pošte ima polje Skp: skrito in ga je potrebno dodatno vključiti. Zato svetujem, da si na tem mestu preberete pomoč, saj razlaga slednjega preobsežna za vsak program posebej.

Naj bo za danes dovolj, nadaljevanje sledi v naslednjih dneh, ko bom podal nekaj napotkov o uporabi priponk, varnem rokovanju s sporočili, vsebini in količini napsanega in še kaj. Za morebitna vprašanje, predloge ali dopolnila – v mnenjih.

Zapisano med: Internet. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.