I do ♥

Sončna sobota, kot današnja, zgodila se je pravljica. Od takrat je tale bejba moja najboljša žena.

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Ku-ku! Še smo tu… ;)

Verjamem, da je že marsikdo od rednih obiskovalcev tega bloga obupal nad kakršnokoli novo vsebino na blogu. Zadnje mesece je res povsem zapuščen, poln prahu in pajčevine. Danes pa me je nekaj zbodlo, da sem po dolgem času spet malo pokukala gor in me je skoraj kap, ko sem videla datum zadnje objave! Pa saj to ne more biti res, da je minilo že skoraj pet mesecev od zadnjega javljanja… To je treba popravit, danes z enim kratkim javljanjem, v naslednjih tednih pa upam, da spet z rednimi objavami.

Torej, kaj je novega pri nas?

1. Projekt 365 še živi, ampak je malo v ozadju, ker se dnevno dogajajo pomembnejše stvari, od Elininih pestrih dogodivščin pa vse do novih poslovnih načrtov, idej in izvedbe le-teh. Za hobije trenutno ostaja bore malo časa.

2. Elina raste kot gobe po dežju in je super pridna punčka. Da niti ne omenjam njenega bogatega besednega zaklada. Ker je hiperaktivno dete, zahteva ves prosti čas za sebe in šele, ko gre spat, pridejo na vrsto vse ostale stvari.

3. Letni dopust je že za nami, tokrat smo si namesto morja privoščili hribe in bilo je super. Kaj več o tem v enem od naslednjih objav. Elino pa še čaka morska pustolovščina z babico in dedijem.

4. Elina obožuje potepanja, kolesarjenje in kopanje, torej veliko pohajkujemo, kolesarimo in čofotamo v domačem bazenu. Za konkretnejše plavanje pa imamo sezonsko karto pri “sosedih” na Ostrožnem. ;)

5. Jaz sem še vedno redni član Sončne uprave in priznam, da mi ni nič hudega, v jeseni pa že imamo obetavne poslovne načrte ;) Do takrat pa z Elino uživava poletne počitnice. Mestna plaža rules!! :D

… to je to…na kratko in zaenkrat! ;)

Lep pozdrav od nas treh!

Lep pozdrav od nas treh

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Ah, ta moj ati…

Pa saj to ni res… Tale moj ati! :( Že dneve in tedne mu čebljam, naj objavi naš fini dopust na morju, pa kako sem plavala in se igrala in veliko jedla, skratka bila super duper pridna, on pa nič!! Pa kako se veselo plazim po stanovanju in travici ter kako sem obirala in stiskala grozdje na trgatvi… NIČ od njega!! Cele dneve za tisto veliko črno “kišto” z obgriženo japko nekaj tipka, mrmra, grdo ali zamišljeno gleda, da bi pa nekaj malega spacal za blog, to pa neeee! No, pa sem si rekla, da ne bojo bralci res preveč razočarani in se potem ne bi več vračali na blog gledat, kako jaz rastem, bom z mamino pomočjo (atiju za hrbtom, heh:)) nekaj natipkala (če lahko moj prijateljček Anže, zakaj ne bi tudi jaz, hehe!), samo toliko da veste, da še migamo. Bi tudi kako slikco objavila, pa tega še ne znam… žal! :(

Dajte ga še vi malo podregat, da bo imel slabo vest, ker že dva meseca ni nič objavil… ;)

papa, Elina

Zapisano med: Fotografija, Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Spoznala sva se…

…neko sončno oktobrsko soboto, malo pred drugo uro, na parkirišču zdravstvenega doma v Štorah. V Mariboru sem trpel ob neskončno dolgočasnem predavanju, misli pa so mi begale daleč stran. Kaj bom govoril, kako bom izgledal, kako bom reagiral ob kočljivih situacijah in še nešteto vprašanj je polnilo nevrone moje, tisti hip nadvse raztresene glave. Na mobilnem telefonu sem imel shranjeno njeno številko, na katero sem jo napoti iz Maribora poklical. Ponavadi se ne ubadam z mislijo, kako bo slišati osebo na drugi strani, a tokrat je bilo ravno nasprotno. Zvenela je simpatično. Pogovor je stekel in dogovorila sva se za točno mesto snidenja. Med potjo sem na črpalki kupil rdečo vrtnico. Ja klišejsko, pa kaj ;)

Sedela je na stopnicah in čakala, da se (takrat še) s Twingom pripeljem na parkirišče ob zdravstvenem domu. Imela je svetle malo daljše lase in čeprav sem videl njeno sliko že prej, je bila tako od blizu drugačna. Delovala je nežno in umirjeno. Tudi glas ji je pristajal. Že poprej sva se dogovorila, da jo mahneva na bližnji hrib, zato nisva zgubljala časa s spoznavanjem, saj bo tega med sprehodom povsem dovolj.

Razlog, kako je do tega snidenja prišlo in na sploh prvi začetki, pa se morda ta hip nahajajo na enem izmed arhivskih trakov, ki hranijo podatke s strežnika, brez katerega te pravljice, ki traja še danes, ne bi bilo. Skratka, po službeni dolžnosti ali bolje rečeno uslugi sem ustvaril račun na portalu ona-on.com. Ker je bil takrat še precej nezrel, smo po svojih najboljših močeh preverjali stabilnost, iskali morebitne skrite napake, torej področje, ki ga službeno dovolj dobro poznam. Med raziskovanjem funkcionalnosti sem med drugim bolj za šalo iskal tudi kakšno simpatično dekle, za prijateljsko druženje, vsekakor pa nisem niti v sanjah pričakoval, da bo iz vsega tega nastalo karkoli resnejšega. Po dobrih dveh tednih uporabe sem navezal stik z nekaterimi puncami, med katerimi je bila tudi Tanja – uporabljala je nick Timmy. Ker sva se z besedami hitro ujela, je sporočilni sistem portala kmalu postal ovira, zato sva prešla na elektronsko pošto in ko tudi to ni več zadostovalo, sva pričela čvekati preko Yahoo messengerja.

Od vsega začetka je minilo le dobra dva tedna in iz dneva v dan sem bil bolj prepričan, da bi iz tega lahko zraslo kaj več. Med pogovori sva se ustavila tudi pri izmenjavi svoji fotografij in čeprav človeka ne moreš vedno soditi po zunanjosti, sem potihem upal, da ne bo ena majhna fotografija razlog, da zaključim to zaenkrat dobro začeto zgodbo. Na sliki so bile celo tri in še preden sem uspel zvedeti, katera je prava, sem izbral po svojem občutku. In bila je prava. Od tega trenutka najprej sem vsakodnevno želel vedeti več, zato nama ni preostalo drugega, kot da opraviva tisto običajno. Zmenek. A da ne bo tisti klišejski “na pijački”, sva izbrala raje sprehod v naravo, ki je bil vse prej kot običajen.

Kramljala sva o vsem in po pravici povedano, sem bil presenečen nad sabo, od kod se jemljejo vse teme. Tudi Tanja je bila nadvse zgovorna. Predvsem je bilo zanimivo, da sva velikokrat izustila povsem enake stavke v istem trenutku. Mi morda bere misli, sem se spraševal, ali pa je to le znak od zgoraj. Ko sva prispela do Celjske koče, sva jo mahnila nekaj metrov višje na travnik in uživala v toplem soncu in kaj drugega kot naprej čebljala. Ponavadi nisem “ziheraš” in stvari rešujem raje, ko gredo že precej čez rob. A po tej “brvi” sem želel hoditi čimbolj varno. Potihem sem upal, da bi dan trajal v nedogled.

Ko sva se vrnila v dolino, sva na poti nazaj sva govorila o tem, kaj bo kdo počel v preostanku dneva. Svoj predlog sem si takrat po vsej verjetnosti izmislil, saj sem želel, da bi nadaljeval, kjer sem začel. A ker je Tanja omenjala izposojo filma v videoteki, sem izkoristil priložnost in predlagal ogled filma raje v dvoje, kar je brez premisleka tudi sprejela. Za naslove sem bolj pozabljiv, ampak mislim, da sva izbrala film Mambo italiano. Če sva šla v dvorano kot prijatelja, sva iz nje odhajala s stopnjo višje. Držala sva se za roko. Še danes se spomnim prvega dotika, ko sva oba imela roko na naslonjalu in stopnjevala dotike, dokler se niso prsti dokončno objeli, čemur je sledil pogled. Pocukrano, vam rečem, kar lepim se po tipkovnici. Ampak bilo je megastično.

Večer se je nadaljeval klasično v enem izmed lokalov. Sedela sva z obrazom drug proti drugemu in kaj drugega kot čvekala. Takrat sem se prvič dotaknil tudi njenega obraza. Občutek, ko tako počasi raziskuješ in napreduješ je neverjeten. Počutil sem se kot šolar, ki je do ušes zatreskan v sošolko pri sosednji mizi.

Edina slabost takrat je bila ura, ki ni želela teči počasi. Potrebno se je bilo posloviti in oba sva stala, na pločniku pred avtomobilom in upala, da bo v naslednjih sekundah veljal zakon akcija-reakcija. “Bi, ne bi, bi. Ah, daj že, prpa, opravi to že enkrat in začini večer” sem v glavi prigovarjal. Zgodil se je in če sodim po sebi, uspešno. Verjamem pa, da tudi z nasprotne. No takrat sem to seveda potihem samo upal. Vsa zbranost in verjetno pamet, me je tisti trenutek popolnoma zapustila. Ob prihodu domov, sem namesto zmečkanih papirčkov v koš zabrisal ključe vhodnih vrat. Tako sem okoli tretje ure zjutraj na glavo prevrnil kanto za smeti in brskal za ključi kot prvorazredni klošar. Smejal sem se samemu sebi, a bil vesel, da se je večer zgodil, kakor se je.

12. oktober je bilo jutro, ki je sledilo temu nadvse zanimivem večeru in sva prijateljstvo razvila v ljubezen. Le to sva na sončno soboto 7.7.2007 tudi uradno potrdila. Kaj pa tvoja romanca? Si ubral/a klasično ali je bila še posebej zanimiva. Je bila za to kriv prav tako svetovni splet?

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Še na mnoge kilometre

Glede na to, da pravkar bereš to objavo, ti je verjetno kristalno jasno, da je v objavi “Dovolj imam vsega” šlo zgolj za 1. aprilsko potegavščino. Bralcev je bilo, kljub precej dolgem zatišju na blogu, presenetljivo veliko. Verjamem, da vas je nakaj, vsaj za trenutek, pomislilo na resničnost zapisa, spet drugi, pa ste že ob samem začetku vedeli v katerem grmu tiči zajec, še posebej če ste ta dan koga že uspeli naplahtali. Kakorkoli, pa je v vsaki laži skrito tudi nekaj resnice in ena izmed njih je, da mi je Google odstranil nekaj video posnetkov, ki jih do danes še vedno ni odobril, zato bom ves material raje preselil na kakšen Vimeo ali kaj podobnega, saj se z njimi ne mislim prerekati ali gre za avtorski posnetek ali kopijo. Blog torej še vedno ostaja, saj na objavo čaka kar nekaj, upam da, zanimivih zapisov.

Zdaj pa na današnjo temo. Včeraj me je namreč Tanja opomnila (z obletnicami si nisem ravno na ti), da je moj Mini to soboto dopolnil že tri leta. In prav v soboto se lotil preobuvanja v letne pnevmatike in nekaj manjših izolacijskih posegov. A ker je “pacek” v očiščenih pnevmatikah izgledal precej smešno, sem mu privoščil še temeljito pomladansko pranje (ročno se razume ;) ). Sem bil kar boljše volje, da sem naredil nekaj zanj, saj je bil do danes več kot poslušen. Bila sta sicer dva manjša servisna posega, ki pa so jih na servisu brezplačno odpravili.

Takole je izgledal ko je bil še čisto nov, danes pa so na pokrov motorja dodane še bele črte.
Takole je izgledal ko je bil še čisto nov, danes pa so na pokrov motorja dodane še bele črte.

Skratka v teh treh letih je za mano 51.680 varnih kilometrov (dobrih 47km na dan) in upam da bodo tudi prihodnji minili brez težav. Tudi število obrokov kredita se ta mesec prevesi v drugo polovico, ki bodo glede na trentno drvenje časa odplačani kot bi mignil. Če se danes vprašam, ali je bil nakup Mini-ja dobra izbira, lahko rečem, da mi ni škoda niti centa. Nekateri so sicer mnenja, da je avto zgolj prevozno sredstvo, ki te iz točke A tako ali drugače pripelje v točko B. Meni pa veliko pomeni tudi užitek v vožnji, ki ga je Mini v vseh pogledih izpolnil.

Za konec pa še nekaj zate dragi bralec. Že večkrat sem se spraševal, s kakšnim avtom se prevažajo moji bralci in mislim, da je ta objava najbolj primerna, da te vprašam “Kaj pa ti voziš?”. Me prav zanima, kateri model bo prevladoval in ali si morda kdo izmed vas lasti kakšno exotično oz. redko znamko vozila. Kot dodatno motivacijo pa bom enemu izmed vas podaril simbolično nagrado v stilu Mini-ja.

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.