Dovolj imam vsega

Preden sem danes lahko preveril kakšno je stanje na blogu, je bil najprej potreben preboj skozi kupe prahu, ki se je v slabem mesecu dni nabral že po vseh kotih. Že nekaj časa namreč ugotavljam, da mi vso to spletno druženje – blog, Twitter, Facebook ipd. – odžira preveč prostega časa (še to ne vem ali ga sploh imam) in levji delež definitivno pripada blogu. V marcu sem uspel “spacati” eno samcato objavo, pozabil podaljšati domeno, za nameček pa me je včeraj Google obvestil z novico, da je umaknil video Dolomiti, ker vsebina naj ne bi bila moja. Podobno stanje je tudi drugod. Facebook prižgem na vsake tri kvatre, Twitter sameva že kakšen teden dni, na MSN sem status nastavil na “do not disturb”. Skratka en kup neresnosti.

Ker imam zaradi zanemarjanja slabo vest, sem se odločil, da počasi zaključim z vsem skupaj in se raje posvetim tistemu pravemu realnemu življenju. S Facebook-om tako ali tako nisva bila nikoli na “ti”, po zadnji prenovi pa se je situacija le še poslabšala. Odločitev o zaprtju računa tako ni težka. Težja odločitev je zaključek bloga, ki mi je v vsem tem času predstavljal nekakšno sprostitev. Večkrat sem prebrskal arhiv in prebral kakšno dogodivščino, se nasmejal ob vaših komentarjih. Skratka bilo je prijetno spoznavati nove ljudi, pa čeprav samo skozi virtualni svet. Verjamem pa, da se vsaj z nekaterimi, če bo sreča, enkrat v prihodnosti srečamo tudi v živo.

Kljub temu, da objav ni, vas nekaj še vedno vztraja in dnevno preverja, če bo kaj novega. Marsikdo tudi pričakuje kakšno novo fotografijo Eline. Zato za slednje sporočam, da bom fotografije objavljal na fotografskem portalu Flickr, saj zaradi možnosti izvoza direktno iz urejevalnika fotografij porabim bistveno manj časa, kot na blogu, kjer se je potrebno posvetiti vsaki fotografiji posebej. Prav tako bo vsebina na blogu ostala in je ne nameravam brisati, predvsem zaradi lastnega arhiva. Morda pa me kdaj prsti spet zasrbijo in se ponovno podam na blogersko pot. Do takrat pa hvala vsem, ki ste “trpeli” med vrsticami včasih ne ravno berljivih besedil in vam kličem srečno Kekec.

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Pošta lahko tudi pozitivno preseneti

Žal slednje ne velja za Pošto Slovenije, ki me je že ničkolikokrat razočarala s svojim (ne)delom. O tem, da s paketi delajo kot svinja z mehom, je pisal že Jan in tudi o njihovih (ne)uslugah sem že pisal. Za spremembo bom tokrat poštne žulje pustil na strani, saj si mesto med objavami zasluži pohvala družbe UPS, ki me je danes res lepo presenetila. Morda je za to kriv veseli december in so bili mnenja, da bo paket romal pod okrašeno smrekco.

Včeraj popoldne sem od gospe Tabithe iz Londona okoli druge ure popoldne prejel elektronsko sporočilo, kjer je pisalo, citiram : “The 24-70mm lenses have arrived and I will be sending yours out today.” Dodala je še, da bo paket še isti dan pripravljen za UPS. “Super” si rečem in se ji zahvalim za hitro posredovanje.

Ko sem med malico odpeketal domov na porcijo ričeta, ki je v tem deževnem dnevu še kako sedel, me je na mizi pričakala kartonasta škatla z velikim rdečim napisom FRAGILE. Pograbim jo in preverim pošiljatelja. Pisalo je Grays of Westminster, kar je pomenilo, da je paket, ki je bil včeraj še v Londonu, danes prispel in to brez vidnih poškodb. Za pot iz kraljevine so v majhno čezalpsko deželo potrebovali manj kot 24 ur. Za informacijo sem lani spraševal na Pošti Slovenija, kako dolgo bi potrebali, da iz Celja v Dolomite spravijo nesrečno pozabljen ključ za prtljažnik, so mi odgovorili “Gospod, minimalno 4 dni, lahko tudi več”. Bravo naši. Za kakšno ceno, raje ne omenjam.

Res je, da primerjati Pošto Slovenije z gigantom UPS, ki ima logistiko razdelano do potankosti in tudi izkušenj ne velja zanemariti, ni ravno realno. Ampak kljub vsemu, lahko bi si jih vzeli za vzgled in če ne drugače, dostavili paket nepoškodovan. Mimogrede, UPS je bil v tem tednu pri nas večkrat, o vsebini in vsem pa naslednjič.

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Najsrečnejši dan

Nedelja zvečer, sedela sva pred TVjem in gledala film. Tanja je bila nenavadno aktivna z mobitelom, zato sem najprej posumil na dolgočasnost filma. A je bil razlog povsem drug. Na vprašanje “Si vredu?” mi je odgovorila “Mislim, da so se začeli popadki”. Obsedel sem na kavču, kot bi me zadela strela. Hkrati pa sem bil vesel, da se je najina Elina končno odločila, da prijoka na svet.

Popadki so si sledili v razmaku 20 minut, zato je padla odločitev, da film pogledava do konca (kateri film sva gledala, me raje ne sprašuj, saj se je v moji glavi zgodil en velik reset in vsi dogodki, ki niso bili direktno povezani s porodom, so takrat odplavali v pozabo) in se odpraviva spat, dokler popadki ne bodo pogostejši. Kljub veliki želji, da zaspim vsaj za kakšno uro, se to ni zgodilo. Bil sem prebujen do zadnjega atoma, zato so minute do četrte ure zjutraj, ko so popadki postali močnejši in si sledili že na dobrih pet minut, minevale skoraj nepremično.

Ker je Tanja imela že vse pripravljeno, sva bila okoli pol pete že pri vratarju, ki naju je prijazno spustil do glavnega vhoda. Tako je bila mojemu “pingvinčku” prihranjena nepotrebno hoja z nič kaj prijetnimi popadki. Minute v čakalnici, kjer sem čakal, da Tanja opravi še zadnji pregled, so se vlekle v nedogled. Na tleh sem preštel vse ploščice (že trikrat), prebral vsa možna obvestila na steni in že sem iskal novo zaposlitev, ko me je izza sosednjih vrat pozdravila najina babica. Na hitro mi je predstavila predviden potek in pravilnik, jaz pa sem medtem smuknil v sexy bolnišnično opravo živo zelene barve.

Tanjo so med tem že pripeljali v porodno sobo in jo priključili na CTG, kjer smo skupaj spremljali razvoj popadkov. Takrat sem se dokončno zavedel, da zdaj gre pa zares in upal, da bom lahko prisostvoval maksimalno koristen. Začeli smo obetavno in do osme ure zjutraj je bila Tanja odprta že dobre 4 centimetre. Popadki so se stopnjevali in postajali vedno močnejši, zato sem jo po svojih najboljših močeh masiral, kar je po njenih besedah imelo nadvse pozitiven učinek. Čeprav sem nemočno gledal, kako preživlja krče, sem bil hkrati vesel, da ji lahko vsaj delno pomagam in hkrati upal, da bo vse skupaj čimprej mimo.

Kljub povečani meri umetnih popadkov, sedenju na žogi, razgibavanju se situacija v naslednjih urah ni nič kaj spremenila. Babica je še vedno beležila dobre 4 centimetre, Tanja pa iz minute v minuto bolj izmučena. Če sem se dve uri nazaj boril ostati buden, sem bil v teh minutah spet nadpovprečno buden. Na ogled je prišla tudi zdravnica, ki se je zaradi nenapredovanja odločila, da porod spelje po drugi metodi. V Tanjinih očeh sem takoj opazil delno olajšanje, hkrati pa tudi razočaranje, saj si takšnega poroda nikakor ni predstavljala.

Ker je bila operacijska soba prosta, so s pripravami karseda pohiteli in pol ure čez poldne sem Tanji zaželel vse dobro in da naj nič ne skrbi. Ostal sem sam, v tišini, po glavi pa mi je rojilo nešteto misli. Čeprav je postopek carskega reza rutinski, sem bil v skrbeh, da bo s Tanjo in Elino vse ok. V tistem trenutku sem se počutil popolnoma brez moči, slišal sem le potovanje sekundnega kazalca, ki se je premikal, kot bi opazoval počasen posnetek. Sedel sem v fotelj in skušal umiriti svoje misli. V uho sem si vtaknil eno od slušalk in se prepustil glasbi, ki si jo je Tanja izbrala za lažje preživljanje poroda.

Komaj se je končal prvi komad, je v porodno sobo vstopila babica. V naročju je povsem zavito držala najino Elino in naznanila “Očka, poglejte svojo punčko”. Občutka, ki me je preplavil se ne da opisati z besedami. Položila jo je v posteljico, kjer sem prvič v življenju zagledal najino malo Elino. Solze so brez nadzora orosile moje oči in vsa zaskrbljenost je v trenutku izginila. Nadomestil jo je val veselja in če sem kdaj koli poprej izjavil “to je moj najsrečnejši dan v življenju” vzamem nazaj, saj lahko z gotovostjo trdim, da je prvi pogled in rojstvo najine Eline trenutek, ki bo za vedno ostal najsrečnejši dan v mojem življenju. Pogrešal sem le Tanjo, ki je v tem času bila še pod narkozo in bo zavedno prikrajšana tega trenutka.

Po umivanju in preverjanju tehničnih podatkov sem jo lahko prvič objel v naročju. Občudoval sem vsak delček njenega obraza in se čudil skoraj neverjetni količini las. Bil sem povsem v svojem svetu. Še do danes nisem povsem dojel dejstva, da je Elina le najina in da sva samo midva razlog za njen prihod na svet. Preživela sva čudovite tri tedne njenega življenja, ki sem jih skušal maksimalno izkoristiti, kar je tudi razlog, da se je na blogu nabralo kar precej pajčevine in prahu in upam, da sem ga danes s to objavo dobro obrisal.

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Leto dni je naokoli…

… ko spet obračam nov list. O letu, ki je mimo lahko, naštejem le pozitivne stvari in verjamem, da bo takšno tudi leto, ki prihaja. Za darilo sem tokrat poskrbel kar sam (seveda ne smem pozabiti na Tanjo, ki je pri vsem skupaj imela še največ vloge), zato ta trenutek ostaja le želja, da zdravo prijoka na svet. In prav zato bo današnji rojstni dan zapisan s prav posebnimi črkami.

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Vlom v garažo

Namesto, da bi se po napornem dnevu odpočil in v miru strnil misli iztekajočega dne ter napravil načrt za prihodnji dan, je našega ata ob prihodu domov pričakalo neprijetno presenečenje. Ko je s ključem segel proti ključavnici, je ugotovil, da ključa ne bo potreboval, saj so bila vrata že odprta in to na silo. Na sprednji strani so bili vidni znaki uporabe “pajserja”, ki je bil sodeč po ostankih modre barve kupljen prav v ta namen. Da so bila vrata precejšen zalogaj in se niso zlahka vdala, priča odtis špornih copat, s katerimi se je upiral med vdiranjem.

Pogled v notranjost je razkril drastično pomanjkanje orodja, električnih strojev, noge je dobil tudi dobro leto dni star zračni kompresor in visokotlačni čistilec Kärcher, verjetno pa še kaj, kar bomo najverjetneje ugotovili kasneje – vsega orodja res nimamo preštetega. ;) O dogodku smo seveda obvestili smrkce. Kakšno uro kasneje se je na vhodu prikazal en samcat v civilu in mi pred nos molil značko kavboja Jimija – “Čer, a ste vi klicali za vlom?” Odpeljali smo ga na mesto “zločina”, kjer je pričel s svojim ritualom zbiranja odtisov, fotografiranja mesta dogodka – vmes mu je celo zmanjkalo filma (kometar ni potreben), zato je poslal po okrepitev. Koliko mu bodo zbrani podatki koristili pri nadaljnji raziskavi, ve le on sam, močno pa dvomim, da bodo v smeri iskanja vlomilca karkoli nadaljevali.

Vrednost ukradenega je v takšnem primeru težko oceniti, saj gre za rabljene aparate, katerih cena bi na bolšjem sejmu bila smešno nizka. Kljub vsemu pa nam je nepridiprav nakopal strošek nakupa novih aparatov, ki pa niso nič kaj poceni. Malce ironično, ravno čez vikend je ata imel delo, kjer je nujno potreboval zračni kompresor.

Kaj lahko v bran temu sploh storimo? Jeklena vrata, video nadzor, alarmna naprava, varnostna služba, ali morda električnega pastirja z malce drugačnim razmerjem V/A? Če pomislim, kaj bi najbolje zaleglo, je to zadnja možnost. V zakonu namreč izrecno piše, da lahko v primeru ogroženosti na svojem ozemlju uporabiš fizično silo. Ker pa zakon bolj ščiti tistega, ki se poslužuje kriminalnih dejanj, kot tistega, ki je oškodovan, bi se kaj kmalu lahko zgodilo, da te po vsem tem toži za bolečine, ker si mu med vdiranjem na tvojo posest polomil noge in skozi njega spustil amper ali dva. Pošteno, kajne? Te kar zamika, da bi sosedu izmaknil kakšnega teleta za ozimnico. Kaj mi pa morejo?! Največ, kar me lahko doleti, je nekaj let pogojnega sedenja in če imam denar za Čeferina, jo odnesem brez posledic. Zakon o varovanju osebnih podatkov pa me dodatno ščiti, da lahko tudi s sosedom ostaneva na Ti.

O tem, kako moten mora biti človek, da počne takšne bedarije, raje ne bom izgubljal besed, saj je vprašanje, če ne bi na koncu vsega prišel do zaključka, ali si sploh zasluži biti poimenovan človek. Skrbi me tudi to, da je število vlomov iz dneva v dan več in samo čakam lahko, kdaj bom na parkirišču zaman iskal svoj avto, ali pa bom ob vstopu v stanovanje deležen atomskega razdejanja. Pri takšnih zakonih in učinkovitosti smrkcev, ki imajo raje skrivanje za bližnjim grmom in mahanje z liziko, se nam ne piše nič dobrega. Tega se zavedajo tudi vlomilci in ne bom se čudil, če bomo kje zasledili “Janez Ropar s.p., vlomi po naročilu”.

Kaj pa ti, imaš morda kakšen predlog, kako se čimbolj učinkovito zoperstaviti tovrstnim početjem ali pa si bil tudi ti kdaj okraden?

Zapisano med: Razmišljanja. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.