zapisal
Uroš dne 24. July 2008 -
Skok nazaj v/na domače tirnice zna biti precej razburkan, še posebej če te doma počaka en kup pomembnih obveznosti. Ne samo, da se je lenoba dobesedno zakoreninila v moje kosti, kar posledično pomeni precej priganjanja samega sebe, imam zaradi kopice to-do-jev resen problem z izborom prioritete. Mislim, da je skrajni čas, da Things postavim na resno preizkušnjo. Če se bo izkazal kot koristen primogoček, bo tistih 40 zelencev upravičeno zapravljenih.
A poleg nadležno-pomembnih opravil me je včeraj in to že navsezgodaj čakalo eno prav posebno ter maksimalno prijetno opravilo. Zajtrk sem namenoma izpustil, saj nisem želel zamujati. Cesta je bila začuda kljub zgodnji uri tekoče prevozna, zaradi povečane koncentracije hormonov sreče pa bi najverjetneje brez večjega nerganja preživel tudi morebitno ultra cestno počasnelo. Čakanje v čakalnici sem si krajšal z branjem informativnih plakatov in raznovrstnih obvestil, ki se me konec koncev itak ne tičejo. Po nekajkrat ponovljeni vaji branja, ko sem že skoraj v roke vzel rdeč flumaster in popravil tiste najbolj očitne tiskarske napake, je gospa pred nama le uspela izvedeti vse odgovore na nešteto vprašanj.
Tanja je že bila pripravljena, sam pa sem zavzel strateško mesto pred ekranom. Po dobrih dveh mesecih, ko sem nazadnje opazoval akrobacije najinega malčka, sem že nestrpno pričakoval ponovno “snidenje”. “In če bo vse po sreči”, sem si rekel, bo kmalu konec tudi dvomov kdo bo teta ali stric 
Po osnovnem nekaj minutnem pregledu nama je tako ginekologinja s precej veliko verjetnostjo predstavila sedaj že 650g težko Elino. Veselja ob spremljanju gibov, bitja srčka in opazovanju vseh miniaturnih delov telesa enostavno ne znam opisati, vsaj z besedami ne. To je nekaj, kar je treba doživeti na lastni koži.
Zakaj Elina? Še preden sva sploh razmišljala o tem, da bi pa že bil pravi čas za “nadgradnjo” in imeti otroka, je odločitev o imenu za nežnejši spol pripadla meni. In pri tem je ostalo. Tanja si je v času nosečnosti uspela izboriti dva veta, ki pa sta glede na moje predloge imen ostala neizkoriščena. Izbiral sem imena, ki niso ravno pogosta in predvsem ne želim kakršne koli povezave z osebami, ki jo tako ali drugače poznam. Tako je bilo na zadnji različici seznama osem imen, od katerih so včeraj v ožjem izboru ostala tri. H končni odločitvi je botrovalo več faktorjev, čeprav globljih pomenov imena ali izvorov le-tega nisem iskal. Tudi numerologija v moji glavi nima kaj iskati, zato je šlo predvsem za enostavnost izgovorjave, kako zveni v kombinaciji s priimkom, se ime rima na kaj čudnega in nenazadnje, ime Elina je bilo na seznamu zapisano prvo. Meni je torej všeč, Tanji pa prav tako. Upam, da bo tudi njej.
p.s. pravkar je z brco to potrdila
zapisal
Uroš dne 2. July 2008 -
Če se je nogometna vročica počasi umirila, so za nov val vročine poskrbele vinjete in nenazadnje tudi igra na srečo Loterije Slovenija LOTO. Vinjete predvsem zaradi čakalnih vrst, ki smo jih bili deležni, LOTO pa vsekakor zaradi astronomskega dobitka. Do rekordnega zneska mu manjka vsaj še enkrat toliko, a je kljub temu številka 1.7 milijona evrov marsikomu nepredstavljiva.
Igre na srečo me niso nikoli prav posebej privlačile in ko sem v šoli med matematiko pri testu izračunal kakšna je verjetnost glavnega dobitka, se je želja po igranju lota še dodatno zmanjšala. V igri slovenskega lota je vključenih 39 številk, kar s pomočjo računa (39*38*37*36*35*34*33) / (1*2*3*4*5*6*7) prinese 15.380.937 kombinacij. Verjetnost, da zadanemo tisto pravo izžrebano kombinacijo pa je vsaj za mali žepni kalkulator nepredstavljiva – 0,000000065. Če vse skupaj rahlo zaokrožim, lahko rečem, da ima tisti, ki je danes vplačal svoj “srečni” listek ravno toliko šans, kot jih imam sam, ki bom 25 centov spustil skozi režo kavnega avtomata in si privoščil kavo z mlekom.
Morda bo kdo rekel, da je takšno razmišljanje mimo, češ, kaj pa če bi slučajno imel srečo. V šoli so pri predavanju o verjetnosti vedno poudarjali: imamo igralno kocko, ki je pravična, torej je verjetnost, da pade katero koli število od 1 do 6 enaka. Analogno so pravične tudi ping pong žogice, ki skačejo po bobnu v igri loto. My ass! Če bi na listek napisal kombinacijo 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 bi vsakdo odgovoril: “No, tole si pa res mimo brcnil”. Če bi bile žogice pravične, je verjetnost takšne kombinacije povsem enaka kombinacijam, ki jih nekateri s silnimi statističnimi izračuni izdavijo kot zmagovalne.
Kje torej tiči zajec, da so nekatere številke tako aktualne in “bolj” verjetne. Ker gre za velike zneske in ker v igri sodeluje tudi človek, je treba verjetnosti glavnega dobitka dodati še verjetnost nategovanja s strani Loterije. Boben je že lep, prozoren, da se ja vse vidi, kako številke ena za drugo priskakljajo na plan. Ampak, ali ima vsaka izmed njih enako možnost? Malce dvomim. Vsi vemo, da večji znesek glavnega dobitka pomeni povečanje vplačil, kar spet pripelje do še večjega in večjega dobitka. Ko se tako vrtimo v tem začaranem krogu je znesek, preden preraste neobvladljivo mejo, potrebno razdeliti. Po možnosti večim dobitnikom, saj se enemu od prevelikega veselja lahko obrne na slabše. Torej je potrebno imeti nekakšne vajeti, da lahko nadziraš katere kombinacije bi prišle v določenem večeru v poštev.
Morda samo nekaj namigov. Je morda na voljo kakršen koli dokaz, da so žogice enako obtežene, da na težo ali radoživost žogice ne vpliva zapisana številka? Morda je ravno zato številka 1 tako malo verjetna. So žogice napolnjene z enakim polnilom? Kaj pa velikost, že razlika milimetra bi lahko vplivala na to, da žogica ostane v bobnu. Pa tega na malem zaslonu ne bi nihče opazil. Verjamem, da je možnosti za goljufe na pretek. Igro si je izmislil človek, torej ima odlične pogoje, da si pravila priredi po svoje. Svoja pravila pa ima na koncu koncev še naša ljuba država, ki se brez kupljenega lističa potihem vključi med glavne dobitnike. Pošteno, kajne. Da ne omenjam tistega drobiža, ki si ga lasti občina, v kateri smo prijavljeni.
Glede na samo verjetnost in zgoraj zapisane dvome, bom igro lota le opazoval, tistih nekaj centov pa raje porabil za kakšen sladek užitek. Tudi Mini šparovček bo vesel dodatne obtežitve z žlahtno kovino. A če pozabim na vse skupaj in si v glavi predstavljam trenutni znesek v svoji lasti? Niti sanja se mi ne, kaj naj z njim počnem in verjetno bi kaj kmalu povečal krog meni neznanih prijateljev. In ti, listek že čaka na današnji razplet?
Vsakršna podobnost z realnim svetom je zgolj namerna, zato samo brez panike 
zapisal
Uroš dne 24. June 2008 -
Nekaj časa se že spravljam, da bi napisal nekaj na to temo in ker sem danes ponovno naletel na besedo “kéra”, ki ne samo, da je napačno napisana, ampak je tudi uporabljena v vsaj meni nelogičnem kontekstu. Sprva sem takšno uporabo opazil med komentarji na blogih in po ostalih besedah sodeč je šlo predvsem za ljubljanski sleng. Potem sem nekega dne med zimskimi počitnicami takšno klobasanje slišal od najbližjih “kéra fora”. Saj ne da bi bil ne vem kakšen ljubitelj slavistike ali česar koli podobnega in tudi v prostem času govorim povsem domače, a me je kljub temu takšna besedna zveza presenetila. In ko vprašam, v čem je dejansko štos tega, je bil odgovor še najbližje “ne vem, kar tako”.
Po pravici povedano še danes ne vem natančno katero besedo ali morda besede ta dotična popačenka sploh nadomešča. Kéra fotka, kéra huda bejba, kéra štala, kéra dobra, kéra bedna igra, kéra budala, kéra vručina…. Skratka možnosti skoraj neskočno, a vse mi zvenijo nekam čudno, da ne rečem na meji debilnega. Bi razumel, da bi nekdo postavil vprašanje “Kéra bejba?” in bi naprimer sledil odgovor “Tista tam na desni”. Ali pa “Kéra fotka?” – “Tale z modro žogo”. Torej, ali je želel pripovedovalec povedati “Kakšna fotka” ali mogoče “Kakšna dobra fotka”. Nimam pojma. Vprašanje je tudi, če ve to pripovedovalec. Bi si upal trditi, da se nekaterim sploh ne sanja, in to besedo uporabljajo izključno, ker je to očitno IN.
Če me spomin ne vara, sem na to besedo nekajkrat naletel celo med komentarji na mojem blogu, kar mi daje upanje, da bi se lahko našel kdo, ki bi enkrat za vselej razsvetlil in podal kakšno razumno razlago, kaj ga žene, da uporablja to besedo na takšen, vsaj meni, čuden način. Čeprav sem vsaj zaenkrat dobil povsem neuporabne odgovore, ko sem govorcu izrazil zanimanje, zakaj in od kod je pobral to popačenko, upanje še vedno ostaja. Kaj pa ti, se tudi tebi zdi ta besedna zveza bolj ko ne mimo? Ali gre tukaj predvsem za modno muho, ki bo slej ko prej zvodenela, ko bo na svet privekala nova, še bolj IN, besedna zveza. Ali pa si sam naletel na kakšno še bolj “divjo”
zapisal
Uroš dne 12. June 2008 -
Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.
Bili ste trije v ogradi pred trgovino za male živali, a bil si edini, ki si se postavil na zadnje noge. Ponudil sem ti dlan in v trenutku je bila vsa mokra. “Ti boš moj” sem rekel. Le nekaj minut kasneje sva jo maširala proti avtu, oba polna pričakovanj in hkrati navdušena, da sva dobila novega prijatelja. V trgovini so me opozorili, da boš morebiti spustil kakšno lužico – zaradi strahu in novega okolja. Pa se to ni zgodilo, v naročju si se počutil povsem varnega. Majhen, kosmat, simpatičen in neverjetno radoveden si bil prava paša za oči mimoidočih. “Kako mu je pa ime?”… “Danny je”…
Svojo radovednost in hrabrost si pokazal tudi doma, saj si takoj začel raziskovati domači vrt. Še isti dan si sosedom povedal, kar jim gre in jim dal vedeti, da je pri hiši nov član. Čeprav je bila mami sprva proti novemu psu, se je ob pogledu na malo kosmato kepo v trenutku raznežila in takoj si bil deležen božanja. Dneva je bilo konec, kot bi mignil. Čas je bil, da spoznaš prostor, ki bo samo tvoj in kjer boš preživel vsaj tretjino svojega življenja. Še danes vidim te male iskrive učke, ki so me spremljale, ko sem odhajal. Bil si tiho, saj si vedel, da bom jutri spet s tabo. Veselje naslednje jutro je bilo nepopisno.
Dnevi so minevali in vsak dan si nam popestril s kakšno vragolijo. Jedel si vse po vrsti, le z rižem si imel kopico težav. Več si ga spravil izven posode in na glavo, kot da si ravno prišel iz kakšne poroke. Lovila sva se dan za dnem, a ker si bil tako majhen, da te je trava dobesedno žgečkala po trebuščku si bil vedno jezen, ker sem te prehitel. A ni trajalo dolgo, kaj kmalu si prevzel vodilno mesto in ga zadržal skoraj do konca svojih dni. Jutra med vikendi si popestril s pasjim bujenjem. Med vrati moje sobe si nabral lepo mero zaleta in hop na posteljo, kateremu je sledil moker pozdrav.
Ko si dopolnil leto dni, te je bilo potrebno naučiti ubogljivosti. Hitro si dojemal besede in gibe, le žoga je bila preveč zabavna, da bi jo takoj izpustil. Raje si se malo poravsal, naredil krog ali dva okoli mene in jo naposled le izpustil. Poleg žoge si užival s preganjanjem raznih plastičnih posod, ne smem pa pozabiti na dudo, ki si jo žvečil kot kakšen malček. Kljub ostrim zobkom, je ostala cela vse dokler ni zaradi sonca in vode razpadla.
Dlaka je hitro rasla, vročina pa tudi ni bila nič kaj prizanesljiva, zato si se najraje osvežil s čofotanjem v živorumeni bani. Izpraznil si jo v parih minutah in z lajanjem takoj zahteval novo. Samo da je špricalo vse naokoli – tudi lovljenje vodnega curka je bilo dnevno na sporedu. Da hoja po vodi ni mogoča, si spoznal na izletu do Krnskega jezera, kjer si se iz bližnje skale pognal za žogo in potonil kot kamen. Presenečen, kdo ti je vzel tla pod nogami, si priplaval na kopno in se že v naslednjem trenutku pognal nazaj. Bilo je očitno, da se z vodo odlično razumeta.
Zrasel si v pravega korenjaka in se postavil porobu vsakemu psu, zaradi česar smo te morali puščati doma, medtem ko smo bili na izletih. Če sem odšel na sprehod, si sedel na mesto od koder si imel najboljši razgled in čakal vse dokler se nisem vrnil. Tudi zvok domačega avtomobila ti ni bil tuj in ni bilo lepšega, ko si me pričakal na ograji, ves vesel, da me spet vidiš. Naj sem bil še tako slabe volje, so bili tvoji gibi in pogled vedno balzam za dušo. Spomnim se trenutkov, ko so stopicljal sem in tja ter iskal način, kako še bolj nazorno pokazati svoje veselje.
Odšel si hitro in nenapovedano, tako kot si prišel. Če sem še zjutraj slišal tvoj lajež, si popoldne le še počival in opazoval okolico. Nisem si upal pomisliti, da te naslednji dan ne bo več med nami. Na žalost se je zgodilo prav to. Držal sem te za tačko, a vse kar si lahko premaknil so bile oči. Iskrivost je izginila in videti je bilo da si utrujen. Potihem sem upal, da se boš vrnil, ko te je ati odpeljal k dežurnemu veterinarju. Ostala je le posoda na vrtu, iz katere si tako rad polizal vsako drobtinico.
Le dober teden nazaj si praznoval svoj 15. rojstni dan in niti v sanjah si ne bi upam pomisliti, da bo slovo prišlo tako iznenada in hitro. Niti keksev, ki si jih dobil v dar, nisi uspel pospraviti v celoti. Dvorišče je prazno, še rože po katerih si včasih teptal ne pridejo več do izraza. Pogrešam te. Nikoli več me ne boš čakal na stopnišču in mi molil tačko, nikoli več me ne boš zbudil s klici, da te tišči na potrebo, med kosilom se ne boš drenjal pod mizo in čakal, da z nje pade kakšna kost. Ob vrnitvi domov bo vogal hiše sameval, pogrešal bom tvoje sprehode in lovljenje, pa čeprav skozi kuhinjo, kjer si kradel piškote, ali pa dnevno sobo, kjer si poležaval na kavču, pogrešal bom topel sprejem ob vrnitvi z dopusta, skrivanje med jagodami in sladkanje z grozdjem, pogrešal bom vzvratno parkiranje, češ “daj me malo počohaj”, progrešal bom tvoje dihanje, tvojo prisotnost….
…s težavo spravljam besede na plan, roke so vlažne od solz, pokonci me drži le misel, da si živel maksimalno lepo in upam si trditi, da si bil najsrečnejši kuža na svetu. Šele danes se zavedam, kako rad sem te imel in za vedno boš ostal globoko v srcu. Naj bo zgornja pesem kot popotnica kamor odhajaš in upam, da se kdaj srečava in preživiva še eno polno pasje življenje.
zapisal
Uroš dne 27. May 2008 -
Vreme iz dneva v dan lepše, toplejše, kar posledično povečuje željo po gibanju na zraku in vihtenju fotoaparata. Vse lepo in prav, a kot ponavadi tudi tukaj nastopa “če”. Znatno povečanje koncentracije cvetnega prahu v zraku mi v teh pomladanskih (danes kar poletnih) dneh povzroča kar nekaj preglavic.
Prvi val sem ujel kmalu po spustu iz gore Oljke, čemur je najverjetneje botroval neusmiljen veter. Če sem bil lani deležen le presihajočega nosu, se mu je letos pridružil srbeč in pekoč občutek v očeh, ki mu tudi kapljice za oči niso kos. Na trenutke bi jih najraje izkopal iz očesne votline, a na žalost takšno početje celotno situacijo samo že poslabša.
Ko kihneš enkrat, dvakrat ali tudi trikrat zapored, je vse skupaj še prijetno. A ko jih imaš za sabo kakšnih trideset ali več, ti počasi začne presedati. Vsakršno prestrezanje z robčki skorajda nima smisla, saj ga po nekaj kihcih razcefra na prafaktorje. Robčki tako zmanjkujejo po tekočem traku, kar se bo kmalu videlo tudi na murki, ko bo vsa obribana in otečena. Me prav zanima ali so proizvajalci kdaj razmišljali, da bi površino malenkost omehčali in jo naredili nosu prijaznejšo.
Katera rastlina je glavni krivec… se mi ne sanja, zato se bom moral v jesenskih dneh odpraviti na kakšen test, da bom drugo leto bolj pripravljen na “prašen” spopad. Skrivanje v zaprtih prostorih te dni mi nič kaj ne diši, zato upam, da bodo kmetje po hitrem postopku pospravili travo. Na drevje pač nimam vpliva. Sicer pa, kakšen naliv bi se prilegel, da spere to prašno nesnago, ki se je nabrala tekom tedna.