V Brezno po Kugo

Ravno sem zaključeval v službi, ko se mi na telefonu izpiše neznana številka. Oglasim se. “Dober dan…” odgovori sogovornik. “Imamo eno dobro novico. Če bo vse po sreči, se bo g. Gruber ta teden vozil z novim avtomobilom”. Na obrazu se mi je v trenutku narisal nasmešek do ušes, saj sem klic pričakoval šele v drugi polovici julija. Po krajši debati po telefonu sem se proti domu peljal z občutki petletnega otroka, ki je pravkar dobil novo igračo, s to razliko, da sem jaz nanjo moral še malo počakati.

Ker smo ravno ta vikend nameravali vsi trije na izlet proti Gorenjski, je bila novica več kot dobrodošla. Takoj naslednji dan sem pričel z urejanjem zavarovanja in pridobivanjem kredita in po tihem upal, da se ne bo slučajno od kod prikradel kakšen Murphy in mi zagodel kakšno nevmesno. K sreči je šlo vse kot po maslu in že je bil tu četrtek, ko se je bilo potrebno posloviti od petmestnega zneska na računu. A ne za dolgo, saj smo vsi trije že uro kasneje drveli proti Breznu, kjer nas je pripravljena na nova potovanja čakala Fordova Kuga.

Kilometri so se vlekli v nedogled in kar ni in ni bilo konec ovinkov. Kljub nestrpnosti sem vozil kar se da varno, saj si nisem želel zaradi svoje neučakanosti napraviti kakšne cestne neumnosti. Naposled sem le ugledal obcestno označbo za Avtomarket Rebernik in špicljal, če je Kuga morda že kje na vidiku. Po nekaj avtogramih in plačilu cestnine sem z novimi tablicami racal po stopnicah v spodnje prostore, kjer me je čakal “šnel kurz” za novopečenega kužnega lastnika ;) Občutek, ko sedeš v svoj novi avto, ko ima še tisti značilen vonj po novem, je fenomenalen. Kar ni mi ga bilo za peljati v deževno popoldne, ki se je razvleklo čez celotno dolino.

Zakaj ravno Ford? Kaj pa vem, morda ravno ljubezen na prvi pogled ;) , Skratka, kmalu po rojstvu Eline sva vedela, da bo počasi potrebno kakšno ne ravno Mini vozilo. Začela sva pri enoprostorcih. Tanja je oko vrgla na Fordovega S-Max-a, od koder sem na spletni strani Forda zajadral v SUV kategorijo. Po dolgem in počez sva preverila še ostale proizvajalce in na koncu me je izmed palete znamk (Toyota, Mazda, VW, Nissan, Honda, Peugeot, BMW….) prepričal Ford s svojo Kugo. Vprašanje, ki sem ga prejel največkrat, je bilo “zakaj pa bencinerja”. In zakaj ne, sem odvrnil. Enostavno mi ni razumljivo, da vsi brezglavo rinejo na dizle. Bencinski motor in želja po dodatni opremi je botrovalo, da je bilo avto potrebno izdelati po naročilu, saj so tisti iz zaloge v večini dizel.

Po 600-tih kilometrih, ki sem jih čez vikend napravil, lahko rečem, da je avto izpolnil moja pričakovanja. Motorju se začne dogajati že pri 1100 obratih, kjer pri 2000 dobi brco v rit, ki zaleže vse do 6500. Tega pri dizlu ni, kar je eden večjih razlogov proti le-temu. Vajen sem Minija in vem, da bi bil nesrečen, če bi se vse veselje dogajalo v razponu le dobrih 1000 obratov. 6-stopenjski menjalnik je natančen in omogoča umirjeno vožnjo skozi naselja tudi v peti prestavi, kar pogojuje dobršna mera navora, ki bi naj znašala okoli 320Nm. Lega na cesti je odlična, le višjega sedišča se bo potrebno navaditi. V Miniju sem bolj kot ne pri tleh. Prostora v prtljažniku je dovolj in če bo potreba, ga lahko razširim s strešnim kovčkom. Edina pomanjkljivost ta hip je prižiganje luči, ki se sicer samodejno prižgejo, a le v mraku. Podnevi jih je namreč potrebno ročno prižigati, kar je pomenilo, da sem prejemal kar nekaj žmrkastih pozdravov od nasproti vozečih vozil. Poraba je pričakovana, kot se za takšen motor spodobi in močno dvomim, da se bo povprečje ustalilo na enomestni številki. Če bo kriza, mi še vedno ostane plin, a o tem bo razmišljal kdaj drugič.

Ker je avto v prvi vrsti namenjen prevažanju Eline, sem želel varen avto. Glede na NCAP zvezdice sklepam, da se ob trku dobro obnese in hkrati upam, da mi ne bo potrebno opazovati Fordovega znaka na svojem čelu, ki se trenutno sveti na sredini volana. Drug pogoj je bila klima, ki se je te dni izkazala za učinkovito, saj je brez nepotrebnega pihanja tam, ko to ni treba, hladila kabino na Elini ustrezno temperaturo. Verjamem, da obstaja še marsikateri avto, ki zadostuje tema dvema pogojema, a mu najverjetneje manjka tista pika na i – drugačnost. Po naravi se nerad odločam za običajne stvari, zato je primarni avto tudi Mini. Od športnih terencev pa po mojem mnenju Kuga najbolj izstopa, kljub temu, da imajo vsake oči svojega malarja.

Ker časa za fotkanje ta vikend še ni bilo, kakor tudi ne obširnejšega testa, naj bo dovolj fotografija iz Fordo-ve strani. (barva in model ustrezata)

Ford Kuga 2.5T
Ford Kuga 2.5T

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Voyez la vie en couleurs

Pred časom me je Damjana povabila, da nadaljujemo še eno izmed blogerskih verig. Naloga pravi, v šest mapi na disku poišči šesto fotografijo, jo objavi na svojem blogu, ob njej pa zapiši pripadajočo zgodbo. Po malenkost prikrojenih pravilih (izbiral sem le med fotografijami, ki imajo vsaj 1 zvezdico) je ta čast doletela naslednjo fotografijo:

Naj še kdo reče, da je Mini mini
Naj še kdo reče, da je Mini mini

Z nakupom LCD sprejemnika sem odlašal skoraj leto dni, predvsem zaradi pomanjkanja primernih vsebin. Ko sem naposled le zavil v trgovino preveriti trenutno ponudbo, je odločitev padla v trenutku. Bila je kot ljubezen na prvi pogled, le da sem željo po velikosti povečal za 10 palcev. Na blagajni sem uredil vse potrebno papirologijo – obročni nakup in se z avtom odpeljal do prevzemnega mesta. Pozvonim in skladiščniku oddam kos papirja, s katerim je odvihral nazaj med police. Po nekaj minutah na vozičku pripelje gromozansko škatlo in pogleda proti parkirišču. Med vsemi karavani, pickupi in primerno velikimi avti je bil edini z odprtim prtljažnikom moj Mini. “Kateri avto pa je” me vpraša, jaz pa malce v smehu “najmanjši”. Malce zaskrbljeno je pogledal in že sva začela iskati možne rešitve. Rezanje na pol ne pride v poštev, ostala je le opcija, da natovorim gol LCD. Kljub vsemu sem vztrajal, da prej preveriva, saj sem pred tem v Minija že marsikaj natovoril (pralni stroj, spalnico….). In glej ga zlomka, škatla je sedla kot ata na mamo. Ostalo je le pol prsta debeline na vsaki strani. Kaj naj rečem, Mini ima očitno vse kar imajo veliki.

Za konec mi ostane le, da v to verigo potunkam šest dodatnih blogerjev, za kar pa trenutno nimam energije. Bom pa vesel, če se kdo izmed bralcev kar sam določi in pokaže šesto fotografijo, ki jo hrani v šesti mapi.

Edit: Ker je bil Gregor najbolj glasen, ga “fočkam” (ali kako se temu sploh reče), da nadaljuje s to igro.

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Nadgradnja Minija

Glede na to, da Minijev prtljažnik ne sodi ravno v kategorijo prostornih (sodeč po podatkih razpolaga le s 150 litri), se je ob ob rojstvu Eline pojavil manjši prostorski problem. V kolikor se fijakamo v bližnji okolici še nekako gre, za kaj daljšega pa je bilo potrebno najti ustrezno rešitev. V načrtu je sicer nakup novega avtomobila (Mini ostane pri hiši), a vsaj zaenkrat finančno tega še nisva zmožna. Edina smiselna možnost je torej razširitev trenutnega stanja – nakup strešnega kovčka.

Paket
Paket

Minijevi strešni nosilci se dokaj dobro ujemaju s Thulejevim programom, zato sem takoj preveril njihov prodajni program. Po pregledu tehničnih podatkov in izmeri Minijeve strehe sta v ožji izbor padla dva modela, od katerih sem nato izbral Atlantis 200, ki s prostornino nekaj preko 400l ponuja dovolj dobro razširitev. Bil sem sicer v dvomih kako bo takšna gmota izgledala v kombinaciji z majhnim Minijem, a se je izkazalo, da je bil dvom povsem odveč.

Mini vs. Thule
Mini vs. Thule

Sprva sem nakup nameraval opraviti pri lokalnem porodajalcu, ki je zagotavljal dobavo v roku treh dni, a sem na koncu pristal na Mimovrste, ki je enak model ponujala za kar 40€ ceneje, še najbolj smešna pa je bila poštnina, ki je za ta paket znašala ušive 3€. Kovček je tako prispel, celo 1 dan prej, kot sem pričakoval in v nekaj minutah je že bil nameščen na strehi Minija. Pritrdi se ga namreč brez kakršnega koli orodja, olajšano pa je tudi nalaganje tovora, saj ga lahko odprem z obeh strani.

Mini s strešnim dodatkom
Mini s strešnim dodatkom

Kako se bo avto obnašal z natovorjenim kovčkom bom izvedel še danes, saj se čez vikend odpravljamo na slovensko obalo. To bo tudi prvi daljši izlet skupaj z Elino in verjamem, da se bomo imeli odlično.

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Iskanje Mini zaklada

28. oktobra sta minili natanko dve leti. Bila je sobota. Sonce se je skrivalo za obzorjem in napovedovalo skorajda kičasto vreme. Oba sva še spala. Predramilo naju je cinglanje Tanjinega mobitela ob prispetju sms sporočila. Ozrl sem se proti uri, ki je kazala 7 zjutraj. Za tako zgodnjo uro, sem bil po Tanjini oceni nadvse živahen. Splazil sem se do mobitela, da bi preveril, kdo si naju dovoli motiti tako zgodaj. Številka nepoznana, sporočilo pa “Dobro jutro Tanja, danes je dan za zabavo, zato takoj preveri elektronsko pošto”. Ko sem pomolil Tanji mobitel, da še sama prebere sporočilo, je zaključila z mislijo “nekdo se najverjetneje šali” se obrnila in že je bila nazaj v meževi deželi.

V upanju, da jo spravim pokonci, sem vstal in prinesel zajtrk v posteljo, kar je vsekakor imelo pozitivne posledice. Med tem jo je firbec spravil do računalnika, kjer je začudeno brala elektronsko pošto z naslovom “Mini odkrivanje zaklada”. Ker bi naj imela rada adrenalinske in pustolovske dogodivščine, je bila izbrana za prav posebno nalogo – odkriti Mini zaklad. Poleg seznama predmetov (pisalo, beležko, uv svetilko, uro, lopato, vrv, mobitel, pipec…) so bila tudi kratka navodila igre, ki so vključevala pomočnika – mene, ter da bo vsa nadaljnja komunikacija z ekipo potekala s pomočjo kratkih sms navodil.

Po hitrem postopku sva zaključila z zajtrkom, med katerim sva o jutranjem dogodku obvestila tudi domače. Ustrezno opremljena in primerno obuta sva ob osmi uri že hitela proti prvi kontrolni točki – bencinska črpalka, ki je bila podana z navodili. Vozila je Tanja, zato sem ji prepustil, da natoči gorivo. Ko je odprla vratca za gorivo, je izza pokrova padel listič, na katerem je bila fotografija Minija in nova navodila. Tanji je bilo vedno manj jasno kaj se dogaja in zakaj ravno njej, saj sem lastnik Minija jaz, a kljub vsemu je bilo skoraj očitno, da za celotno igro stoji uradni zastopnik za Minije. Navodila so narekovala, da mora poiskati prvo domovanje gospodov Posavskih, kjer mora zadnji del poti opraviti peš.


Mini napotek

S pomočjo mobitela in Wikipedie sva ugotovila, da iščeva prvotno bivališče Celjskih Grofov, nadaljnje iskanje pa naju je pripeljalo do gradu Žovnek pri Braslovčah. Tanja je bila še vedno v dvomih, ali gre za kakšno potegavščino, a je firbec tokrat zmagal. Po nekaj minutah vožnje sva prispela do vznožja gradu, od koder sva nadaljevala peš. Le nekaj metrov pred vhodom v grajsko obzidje je Tanjin mobitel ponovno zacingljal in prispelo je novo sporočilo z navodilom “S čim bi premagala trenutno utrujenost napornega vzpona? Ko le to najdeš in uporabiš, je namig za nadaljevanje na tvoji levi. Za rešitev namiga uporabi del telefona.”


Mini napotek

Pognala sva se skozi glavna vrata in kmalu našla klop, ob kateri je stala kovinska škatla z markacijo. V njej pa list, precej podoben tistemu poprej, ki ga je Tanja našla za vratci za dolivanje goriva. Na prvi pogled je bilo zapisano neberljivo, a sva s pomočjo navodil in tipkovnice telefona razvozljala zakodirano sporočilo, ki se je glasilo “Tvoja naloga je, da vstopiš v grad in poiščeš prvo besedo. A pozor, dnevna svetloba rešitev skriva”. Sprehod med ruševinami je razkril edini možen vhod v manjši stolp, kjer je na dnu ležala palica, na katero je bil nalepljen bel kos papirja. Na prvi pogled prazen, a ko sva nanj posvetila z UV svetilko, se je prikazala prva izmed petih iskanih besed VITEZ.


Prva beseda VITEZ

Po vrnitvi do avta, naju je za vetrobranskim steklom pričakal navaden listič papirja, ki je bil očitno del večjega lista. Kdo je listič zataknil za brisalec? Ali naju morda kdo opazuje? Kdo pošilja sms sporočila? Očitno je, da nisva sama in da je vse skupaj organizirano do potankosti. Nadaljevala sva z reševanjem nove sms uganke. “Gerhard, Leopold, Ulrik, Ludvik, Herman, Sigismund – Kdo manjka? Tvoja naslednja destinacija je ljubezensko gnezdece, ki ga je ta oseba zgradila za svojo Veroniko Deseniško”. Ponovno sva izkoristila informacije, ki jih ponuja Wikipedia in ugotovila, da iščeva Friderika, ki naj bi v Kočevju zgradil grad Fridrihštajn, kjer je skupaj z Veroniko užival v njuni ljubezni.

Tanjin firbec in dejstvo, da je sedela za volanom Minija, sta bila razlog, da sva se brez oklevanja odpravila proti Ljubljani in naprej proti Kočevju.


Na poti v Kočevje

To be continued

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Duracellov zajec, busted

Olimpijske igre so včeraj postregle s sklepnim dejanjem, ki je Kitajsko vrnil nazaj v ustaljene tirnice “demokratičnega” življenja, pri koncu pa je tudi velika preizkušnja vzdržljivosti Drucellovega zajca. Resnici na ljubo sem rezultate obljubljal že v aprilu, vendar se je zaradi načina testiranja vsa stvar zavlekla za mesec dni. Kljub vsemu sem iz neznanih razlogov (beri lenobe) zavlačeval vse do včeraj. Stari rek “bolje pozno, kot nikoli” se je na tem mestu izkazal za koristnega, saj sem v tem času rezultate uspel preveriti tudi na realnem primeru.

Moje znanje iz elektrotehnike je v teh letih že precej zarjavelo, zato sem bil primoran teorijo baterij osvežiti. Napačen pristop bi me pripeljal do povsem napačnih ugotovitev. Prebral sem kar nekaj dokumentacij, med drugim tudi Duracellovih in si tako ustvaril dovolj informacij za postavitev testnega poligona. Za uspešno izvedbo meritev sem preko spleta naročil štirikanalni merilec napetosti, ki omogoča avtomatsko zajemanje napetosti štirih virov v določenih časovnih intervalih, vse skupaj pa shranjuje v datoteko.

Po nekaj urnem raziskovanju, zakaj merilec prikazuje povsem nelogične vrednosti, sem stvari prišel do dna, odstranil nepotrebne upore in se zakopal v izvedbo testne meritve. Hotel sem se namreč prepričati, da bodo meritve izvedene pravilno in da bodo rezultati izražali dejansko stanje. Dan kasneje sem na podlagi izmerjenih podatkov narisal krivuljo, ki se po obliki ujema z značilno praznilno krivuljo baterij, zato sem se takoj lotil in na štartno pozicijo postavil favorita, ter tri naključno izbrane baterije.

Na progi ena je tako povedel favorit Duracell Power Pix, ki je vodstvo držal celih 10 ur, ko se je naposled napetostno le pridružil trojici Zmaj, Varta in Mercator. Kljub dvakratni višji ceni, je Duracellov zajec tempo konkurence uspel držati le do 23. ure, ko je omagal in s solzami na očeh opazoval trojico, ki je suvereno nadaljevala svojo pot proti cilju. Nad porazom sem bil resnično presenečen, predvsem zaradi obljub, ki so vidne tudi na samem ovitku.

V nadaljevanju se je zvrstilo še preostalih 12 tekmovalcev, skupno torej 16 baterij. Odstopanja so bila proti pričakovanju zelo majhna, z nekaj izstopajočimi izjemami, kar kaže na to, da večjih razlik v uporabljeni tehnologiji izdelave baterij ni. Kemijo očitno proizvajalci dovolj dobro poznajo, zato pa veliko vlogo igra ekonomsko propagandni program. Očitno vsaj na tem področju prednjači Duracell in njihove zveste kupce pošteno nateguje in to “trikrat dlje”.

Prvi krog meritev sem izvedel s pomočjo 10-ohmskega upora, ki je služil za obremenitev. Izmerjeni tok je bil v mejah, ki jih navaja dokumentacija karakteristik baterij in se od proizvajalca do proizvajalca precej razlikuje. Tabela in graf temeljijo na podlagi teh podatkov, za potrditev rezultatov pa sem dodatno izbral nekaj baterij in test ponovil še pri dvojni obremenitvi – torej 5 ohmov. Firbec mi seveda ni dal miru, zato sem eno izmed njih izpostavil največji možni obremenitvi, kratkemu stiku. Kljub temu, da se je zaradi napora precej ogrela, je znake življenja kazala debelo uro. Naj dodam še to, da se praznenje baterije izvaja le do napetosti 0,9V, saj je takrat vrednost toka tako majhna, da od baterije ni več koristi. Zbrane rezultate sem najprej tabelarično uredil, izračunal polurne povprečne vrednosti ter vse skupaj predstavil v obliki grafa. Čas praznenja je predstavljen v minutah, rdeča črta pa predstavlja mejo 0,9V. Za konec sem opravil še meritev električnega toka, pri polni obremenitvi. Zmagovalna stopnička je ponovno pripadla Vartinemu vložku, čeprav pa vrednost slabih 8A krepko zaostaja za akumolatorskimi vložki, ki se lahko pohvalijo s tokovi 15A in več.


Graf praznenja

Rečem lahko, da sem nad kvaliteto Vartinih baterij izredno presenečen, že leta nazaj sem jih namreč takorekoč odpisal. Na Duracellove pa bom odslej gledal zgolj kot na običajne baterije in najverjetneje bodo aparati, ki jih posedujem, deležni kakšne druge blagovne znamke, tudi Mercatorjeve. Morda ironija celotnega preizkusa je rezultat najslabše baterije na testu, ki ga zaseda Vartin vložek Super Life. “Super Life my ass” (na fotografiji najavne objave Kdo zdrži dlje? je tista svetlo rumena). Rezultati so torej znani, odločitev katero boste izbrali v prihodnje, pa je na vaši strani. Če se komu zdijo rezultati nerealni, mu lahko svetujem le, da se testa loti sam in morda vključi še kakšen model. Z veseljem bom primerjal dobljene rezultate.

Za konec mi ostane razglasitev absolutne zmagovalke. Mesto pripada Mercatorjevi bateriji, ki je glede na razmerje cena/čas praznenja najboljša izbira. Tesno za petami ji sledi Sony, ki je poleg Duracella veljal za favorita, s to razliko, da je izpolnil moja pričakovanja. Znamke Pairdeer raje ne omenjam, saj je čas praznenja bistveno krajši, čemur primerna pa je tudi cena. V paketu je bilo namreč 12 vložkov katerih cena je bila nižja, kot paket 4 Duracellovih baterij. Glede na vaše glasovanje v najavni objavi si je nagrado prislužila lastnica bloga Samomojblog. Za nagrado prejme paket Mercatorjevih baterij, katere lahko praktično preizkusi tudi sama. Čestitke!

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.