Mark Knopfler

58 letni Škot mi je že v otroštvu padel v uho – takrat še v izvedbi Dire Straits. Še danes imam v spominu, kako sem v trgovini ogledoval njihov album Brothers in Arms, a kljub takrat visokim cenam CDjev se je želja kmalu uresničila in postal sem srečen lastnik ploščka, ki je bil hkrati tudi eden prvih CDjev v moji zbirki.

Danes se mi bo uresničila druga velika želja, biti na koncertu tega virtuoza, ki je vsaj zame eden najboljših, če že ne najboljši kitarist sveta. Komadi kot so Money for nothing, Why worry, Romeo in Juliet, Local hero, Ticket to heaven, Brothers in Arms, Sultans of swing… – kar kocine mi grejo pokonci ;) Verjetno vsak izmed vas pozna tisto značilno glasbo, ki na Valu 202 otvori nočni program. Če morda niste vedeli je avtor skladbe z naslovom Long road prav tako Knopfler.

Koncert se bo odvijal danes v Zagrebški športni dvorani, zato sem z mislimi skoraj že tam in tudi glasbena podlaga v slušalkah je danes že od jutra obarvana na to temo. Obljubljajo sedišča, kar pomeni, da ne bo prerivanja, kar se tudi glede na zvrst njegove glasbe ne spodobi. Glede na to, da imam karte v ospredju sem razmišljal, da bi Nikon bil zelo koristen, a močno dvomim, da bi se s Hrvati dalo karkoli pogajati. Če ima morda kdorkoli kakšno idejo, kako pretihotapiti dSLR mimo varnostnikov, na plan z njo. Sicer bo moral Sony k800i zadostovati, vsaj za spomin. Mimogrede, si morda tudi ti fan Marka ali se nam danes celo pridružiš?

P.S. Kako izgleda Mark iz prve vrste?

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Podaljšanje prometnega dovoljenja

…je lahko tudi prijetno opravilo. Vse se je začelo, ko sem po pošti prejel vabilo, da lahko podaljšanje opravim kar preko spleta. Sprva sem bil zelo presenečen, saj se prehod na elektronske storitve v naši upravi dogaja polžje počasi. A ker takšne poteze pozdravljam z velikim veseljem, sem se odločil storitev tudi preizkusiti.

Za uspešno izvedbo podaljšanja prometnega dovoljenja potrebujemo številko starega prometnega dovoljenja, številko zavarovalne police, po potrebi opravljen tehnični pregled in klik na spletno stran E-uprave. Če zavarovanja še nimamo urejenega, lahko v nekaj korakih storimo tudi to. A ker sem zavarovanje podaljšal že prej, sem takoj pognal na prvega od šestih korakov podaljšanja.

Postopek je enostaven in če nisi totalni analfabet, kar se tiče spletnih obrazcev, je le ta končan v nekaj minutah. Po vnosu številke prometnega dovoljenja preverimo pravilnost podatkov o našem vozilu, na kar vpišemo še številko zavarovalne police in že smo skoraj pri koncu. Med izpolnjevanjem sem bil še dodatno presenečen, saj je strošek registracije nižji kot lani – če nam že zavarovanje vsako leto podražajo, so vsaj državni organi bolj prizanesljivi. Plačilo lahko izvedemo s katerokoli bančno kartico, tudi Maestro, zasledil pa sem tudi Abanet in Moneto. Pohvalno!

Na koncu se na ekranu izpiše obvestilo, da bo prometno dovoljenje poslano v roku nekaj dni na moj stalni naslov in to brez stroškov pošiljanja. Edini dodatni strošek, ki sem ga zasledil, je bila provizija za spletno plačilo (1.6€), ki ga zlahka pogrešam, saj me stanje v vrsti in iskanje primernega parkirišča v mestu niti najmanj ne veseli.

V roku dveh dni sem na dom prejel lično modro kuverto, v kateri je bilo poleg novega evropskega prometnega dovoljenja še kopija računa, potrdilo o plačilu ter dopis, s katerim pozivajo, da staro prometno dovoljenje vrnem v roku 15ih dneh. Kuverta z naslovom in plačano poštnino za priporočeno pošiljko je priložena, kar je bilo ponovno pozitivno presenečenje. Zato lahko kuverto oddate poštarju ali pa na pošti, kjer ste pravkar dvignili pošiljko. Edina stvar, ki je tukaj ključnega pomena je, da do teh informacij pridete šele ko odprete kuverto, kar se ponavadi zgodi šele, ko ste nekje na poti proti domu. K sreči je bila testni zajček že Tanja, zato mi je bila dodatna pot na pošto prihranjena.

Če ponavadi nergam ob takšnih in drugačnih uradnih poslih, je bil tokratni pravi balzam. Resnično so me pozitivno presenetili in postopek podaljšanja maksimalno poenostavili. Hkrati je bila storitev kvečjemu cenejša, saj sem prihranil čas in nepotrebno jezo, saj se mi še ni zgodilo, da bi lahko ves postopek opravil na enem okencu. Bravo, javna uprava. Še več takšnih storitev v prihodnje.

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Je kdo videl Minija

Odpravljal sem se v mesto, čeprav posebnega razloga za to vsaj v tistem trenutku nisem imel. Že sem sedel v Miniju, ko mi je v glavo šinilo, da sem v sobi na mizi pozabil telefon. Ustavim pred vhodom in za trenutek pomislim, ali ga sploh potrebujem. Ker sem bil s prijateljem dogovorjen, da se slišiva, ko prispem na parkirišče za občino, je bila potreba po njem več kot očitna. Avto pustim prižgan in se poženem proti vratom. V naglici najdem ključe v zadnjem žepu, za katerega sploh nisem vedel, da ga imam. Na mizi pograbim telefon, ki je tik pred izdihom baterije, ampak časa za polnjenje res nimam. Bo že moral zadostovati tisti v avtu, pa čeprav le za nekaj minut.

Med zaklepanjem vhodnih vrat me za trenutek zmoti pogled proti sosedu, a se ne pustim motiti. Ko naenkrat ključ dobesedno obstane v ključavnici. Pa ne zaradi rje. Krivec je moja roka, katero so možgani nehote ustavili, saj so le dojeli čemu je pogled proti sosedu tako drugačen. “Kje je moj avto?” se zdrznem. Skačem levo desno, kot petelin, ki je pravkar ostal brez glave. Prisegel bi, da sem avto pustil prižgan, vrata odprta… Iza vogala hiše zaslišim znan zvok motorja. Sprva pomislim, da je popustila ročna zavora, zaradi katere bi avto zdrvel po klancu in obstal sredi križišča glavne ceste. O pogledu v smeri zvoka se zdrznem, saj je Mini že drvel po stranski cesti in za sabo puščal oblak prahu. Pospeševanje mi je dalo vedeti, da je v avtu še nekdo.

Ucvrem jo za njim v upanju, da ga bodo zavite ulice dovolj upočasnile in mi dale več možnosti za ulov. Med tekom opazujem, kako se približuje ostremu zavoju pred nedavno obnovljeno hišo, ki ima po novem rumeno fasado. Čeprav je ulica vidna vse do njenega priključka na prečno cesto, avto na ovinku dobesedno izgine. Slednje sem pripisoval mojemu tekaškemu naprezanju, ki bi za posledico lahko imelo tudi kakšne privide. Ko prisopiham do omenjenega zavoja, opazim znatno povečanje avtomobilov na travniku pred skednjem bližnjega kmeta. Poženem se bližje in že se veselim, ko zagledam belo streho in temno modro barvo – le belih črt ni nikjer. Ta ni moj, kar razkrije tudi Münchenska registrska oznaka, zato hitim med ostalimi avtomobili, če bi kje morda ugledal svojega.

Ob leseni ograji opazim stopnišče, ki me pripelje do velikega prostora osvetljenega z neonskimi lučmi. Nekatere prav nervozno utripajo, zaradi česar je počutje še bolj na trnih. Od teka počasi postajam utrujen in vedno bolj zmeden. Svetloba je vedno bolj zelena, v avli pa je vse več šolske mladine, ki čakajo v dolgi vrsti. Opazujejo me, na vprašanje, ali so opazili kakšnega Minija, pa vsaj tisti prisebni zmajejo z glavo. Naposled se le oglasi eden in s prstom kaže mimo železne ograje, čez katero se brez premisleka poženem in pristanem dve nadstropji nižje v velikem smetnjaku. K sreči je bil poln kartonastih škatel. Zberem moči in zlezem iz smetnjaka, ozirajoč se za Minijem, ki ga naposled v soju večerne svetlobe opazim, kako drvi čez bližnji most.

Iščem telefon, da bi priklical pomoč, a je ostalo le pri veliki želji. Ekran je miroval in opazoval sem lahko le svoje preznojeno čelo, ki se je svetilo na gladkem zaslonu, polnem prstnih in ušesnih odtisov. Preostalo energijo preusmerim v iskanje mimoidočega, ki bi bil pripravljen deliti nekaj sekund pogovora z možmi v modrem. Brez uspeha napol v mraku tavam in sledim glasnemu zvoku na uho prijetne ter hkrati energične glasbe. Vse bolj je slišati, da prihaja iz velikega poslopja, katerega vrata so rahlo priprta. Skozi špranjo prihaja ostra svetloba varilnega aparata, ki me dobesedno zaslepi in za nekaj sekund vidim le barvne nepravilnosti. Ko se pogled razbistri, opazim moško postavo, ki se sklanja pod pokrovom motorja. Opazi, da se mu približujem, sam pa zaradi močne svetlobe še vedno ne razločim obraza.

Pokliče me po imenu, kar me predrami. Glas, ki prihaja iz velike dvorane, je Tanjin….

…fiiijuuu, imam pa res srečo – bile so le sanje. Že dolgo ne tako butaste in žive. Grem preverit, ali bom pešačil v službo!

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Danes na obisku ‘Piramida’

Jutranje prebiranje elektronske pošte je bilo danes za spoznanje bolj zanimivo kot ponavadi. Poleg vse navlake in nekaj sporočil nadrejenih me je v nabiralniku čakalo sporočilo lastnika portala Ona-on.com. Sprva sem že pomislil, da gre za še en klasičen nateg, a sem med branjem ugotovil, da je med brskanjem po spletu naletel na najino poročno zgodbo, ki jo je na svoji spletni strani objavila revija Moja poroka. Med vrsticami sva omenila tudi dotični portal, saj je bil le ta odločilnega pomena za najino skupno pot.

Po krajšem telefonskem pogovoru sem uspel izvedeti, da bi želeli pripraviti krajši intervju, v katerem bi na kratko predstavila najine začetke in na sploh mnenje o tovrstnem načinu druženja in iskanju partnerja. Bil sem seveda za, če ne druga, za popestritev dneva. A sem že v naslednjih sekundah dobil gromozanski cmok v grlu, saj so nadaljnji razgovori razkrili, da bo opravljen intervju objavljen na RTV Slovenija, natančneje v oddaji Piramida. Čeprav sem že parkrat čebljal na malih zaslonih, mi je misel na objavo prispevka v oddaji Piramida, dodobra poživila prebavni trakt. Saj ne da me mnenje okolice moti, a nekje v podzavesti se vedno plete tisti mali vragec – kaj pa če boš kakšno mimo pihnil. Nisem ravno dober govorec in izbiranje ustreznih besed, kar iz glave, mi je od nekdaj povzročalo težave. Še med pisanjem objav na blogu je tipka delete precejkrat uporabljena.

Za snidenje smo se dogovorili kar pri naju doma in bila sta točna kot ura. Midva pa s tremo na kvadrat. Če sem bil prej heroj, sem ob zvoku zvonca poslušal lasten srčni maraton, ki ni nič kaj zaostajal za tistim v fitnesu. Napetost je ob sproščenem pogovoru kmalu minila in upam, da sva zateglost vsaj malo umirila. Prav zanimivo se je bilo vrniti nekaj let nazaj, ko je bilo vse še v povojih. Čeprav mi porast današnjih social omrežij ne navdušuje, sem vsekakor mnenja, da je spoznati sorodno dušo preko spleta zanimiva izkušnja in vredno zapravljen čas. Kaj vse smo čebljali, si lahko že jutri ogledate nekje med oddajo Piramida in po pravici povedano, bo to moje prvo spremljanje te oddaje. Očitno je vsaka stvar za nekaj dobra.

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

503 kilometre…

frdamane ceste, snega, poledice, dežja, umazanije. Povprečna hitrost – ušivih 77,7km/h, ob tem se je Mini vsakih 100km odžejal z 8,4 litri 98 oktanskega špricerja. Prav hudičevo sem utrujen, zato samo – bilo je super, a kaj več, ko se naspim in napolnim baterije.

Zasnežena cesta

Zapisano med: Malo mešano. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.