Blogersko µikrozvezdje

Slednjega sicer ne razumem najbolje, a dozdeva se mi, da se blogerji iz dneva v dan bolj ukvarjamo sami s sabo – no še bolj zabavni so tisti, ki se ukvarjajo z zapisi drugih blogerjev. In ker se železo najbolje kuje, ko je še vroče, smo konec decembra lahko občudovali velemojstrske intervjuje (slavnih/razpoznavnih) blogerjev. Komu na čast? Nam, ki bloge pišemo? Lepo vas prosim! Verjetno že vrabci čivkajo, da gre tudi tokrat za nov klic po slavi, pa ne blogerski, da ne bo pomote.

Če besedno zvezo “mikrozvezda” pogledam iz merskega vidika, lahko iz nje razberem kanček sarkazma. Nam morda Blogorola s tem skuša diskretno povedati, da naj že enkrat zaključimo s “pumpanjem” lastnega ega in se raje posvetimo kakšni bolj zanimivi temi – predvsem za bralce. Ali ni ravno to smisel bloga? Morda bi bilo na tem mestu bolje povprašati bralce, ali se jim zdi blogersko napihovanje kot otroški vrtec ali kot sem zasledil v enem izmed zapisov, živalski vrt(-ec), kjer se vsaka izmed opic poteguje za čim daljšo banano, s katero bo lahko pozirala in se razkazovala vesoljni Sloveniji – morda tudi svetu.

Že sama misel, da v naši mali Sloveniji obstaja morebitna zvezda, pa naj bo to filmska, glasbena ali televizijska, je precej iz trte zvita. Enostavno smo premajhni, da bi se lahko govorilo o kakršnihkoli zvezdah. In ko se osredotočimo na zgolj t.i. blogerske zvezde – lahko tudi microzvezde, če vam je ljubše – je celotna stvar precej podobna iskanju izgubljenega diamanta v Tihem oceanu. Rezultat se zelo približa ničli, ki jo lahko s predpono micro celo znanstveno podpremo. Blogerji plujemo v nekem začaranem krogu, trdno prepričani, da smo dejansko “in”, dejstva, da je večina bralcev hrati tudi blogerjev, pa nočemo in nočemo sprejeti.

Zabavni so tudi razni izlivi žalosti in prizadetosti, katerim ponavadi sledijo svečani umiki iz blogerske scene nazaj v realni svet. K sreči nam slednjega ni potrebno spremljati med večerno kroniko našega najbolj priljubljenega tv programa, saj smo blogerji, kljub naši mikro državi, še vedno ena samcata zvezdica na nebu medmrežja.

Morda bo kdo pripomnil, čemu za vraga se “kurčim”. Lahko mu zatrdim, da gre v tem primeru za bolj kot ne retorično vprašanje. Resnično si želim postati zvezda, čeprav bi se raje hvalil s predpono zapisano z veliko črko. Med točkami recepta “kako v nekaj korakih postati blogerska zvezda” sem tudi prebral, da mi bo pot do zvezdništva skrajšalo prekomerno pljuvanje po vsem in močno upam, da bo moje razburjanje izvalo kakšen prepir, ki bo posledično obrodil enormno število komentarjev. In da ne pozabim, morebitni intervju bom kajpak takoj zavrnil. Ali ni ravno to čar zvezd, biti nedostopen. :D

Zapisano med: Razmišljanja, Za šalo. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Dinner for one

Naj se najprej predstavim. Moje ime je Blog in izviram iz družine WordPress. Moja skrb je, da so zapisi Uroša kolikor toliko spodobni in prijazni na oko, hkrati pa tu in tam poskrbim, da ko je zdoma namesto njega objavim kaj zanimivega. Za večer, ki nas bo popeljal v novo leto se, ko je že v navadi, spodobi obujati spomine na odlično zaigrano igro Dinner for one, ki je leta in leta bila redni gost na nacionalki in sem jo lani kar nekako pogrešal. Zato za vse nostalgike in tudi sam vam “same as every year” želim srečno in uspešno 2008.

http://video.google.com/videoplay?docid=8908622153579785434

Zapisano med: Za šalo. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Utišal sem črička

Mislim, da se je oglasil kakšen teden dni nazaj, ko sem na poti iz Maribora postal pozoren na glasove, ki nekako ne sodijo med tiste, meni znane zvoke Minija. Tako se je poleg jamranja, predenja in rjovenja slišalo še tk ……. tk ……. tk …. tk … tk .. tk . tk . tk tk tktktktkt. Če se hitrost zvoka s pospeševanjem stopnjuje, mora biti nekaj povezano s kolesi. Lahko bi bil kakšen kamen, ki sem ga pobral po poti, čeprav, da vztraja že teden dni, je vsekakor sumljivo. Po “natančnem” (očitno ne dovolj, beri spodaj) preverjanju vseh 4ih koles nisem našel ničesar razen nekaj manjših kamenčkov.

Ko pa sem včeraj Tanjino “nepremičnino” spravljal v vozno stanje – menjava akumulatorja, kateri je pri -9°C odpovedal poslušnosti, sem opazil, da se iz sprednjega levega kolesa Minija nekaj sveti. Pogledam od bliže in lejga zlomka!! V gumi imam privit “šrauf”. Ni mi sicer jasno, kako sva ga dan prej oba z atijem spregledala, ker ni ravno majhen. ;)

“Šrauf” v gumi
“Šrauf” v gumi

Poklical sem vulkanizerstvo in na srečo je bila luknja dovolj majhna, da je zadostovalo zalivanje s precej smrdljivo maso in lepilom. Med debato s serviserjem sem izvedel “Tele torx šraufe ‘ma pa Volkswagen”. Z njim je privit plastični pokrov pod motorjem in očitno je nekdo ostal brez, zato če ga morebitni lastnik pogreša, naj se javi. Vrnem mu ga brezplačno ;)

Zapisano med: Za šalo. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Bencinske akrobacije in statistika

Lahko rečem, da letošnji veseli december uspešno opravičuje svoje ime. Lučka za gorivo mi že dva dni gori in skrajni čas je, da Minija zapeljem na eno rundo zelenega. Zapeljem se na najbližjo črpalko, kjer začuden ustavim na prostoru pred točilnimi pulti. Vse polno. Wierd. A smo Slovenceljni res “zapufani” do zadnjega centa, da za vsako pocenitev trumoma rinemo po kakšen liter za naše štirikolesnike.

Med iskanjem najhitrejšega točilca se moj pogled ustavi na od daleč simpatični gospodični, ki z razliko od ostalih ustvarja nadvse nenaravne poze. Kmalu postane jasno, da je zapeljala na napačno stran in na njeno žalost še kakšen slab meter predaleč od robnika. Na vse načine je skušala točilno cev “nategniti” še za kašen centimeter, a na žalost je imela preveč dela z uravnavanjem stabilnosti – obuta je bila v precej visoke “štikláne”. Naposled le obupa ter ugotovi, da je cev dejansko prekratka, da bi segla na drugo stran, zato se odloči zamenjati točilni pult. Predhodno nategovanje in vrtenje cevi je le-to primerno zavilo, tako je prizor postal še bolj zabaven. Omv-jev “piton” se je odločil, da jo ne bo kar tako pustil iz objema. Desna noga ven, glavo v levo – ne, ne bo šlo. Leva noga naprej, cev zadržim na desni, se zavrtim in – noup. No, v tretje ji le uspe in kljub vsemu se je vse skupaj tudi njej zdelo nadvse zabavno.

Zabavni program je tako končan in tudi eno izmed točilnih mest se je medtem sprostilo. Stopim po gasu in se ustavim na številki 5. Opazim gospoda starejših let, tam nekje dobrih 70 jih je kazal, ki je levo od mene ravnokar natočil svojega žrebca in se odpravil poravnati natočeni znesek. Pograbim ročko, vtaknem v odprtino in 100 oktansko gorivo začne obračati števec na avtomatu. Na hitro se ozrem na okoli in opazim novega, ki čaka da se sprosti točilno mesto. Ker opazi, da se gospod vrača proti svojemu avtu, se postavi v vrsto za njim. Medtem ročka naznani, da je Mini poln. Dodam še nekaj deci, zaprem odprtino in ročko odložim na svoje mesto.

Med čakanjem pri pultu, da poravnam znesek, opazim, da ata še vedno čepi v avtu. Situacija ostaja enaka tudi po nekaj minutah, ko sem stopal nazaj proti svojemu avtu. Le kaj počne, si mislim, zato med odpiranjem vrat svoj firbec zadovoljim z odgovorom. Pogledati sem moral dvakrat, saj prvič nisem verjel. Ker je tokratni obisk bil njegov zadnji letos, se je odločil za obračun stroškov. Zvezek velikosti a5 je bil odprt na strani, kjer je v letno tabelo prepisoval znesek iz računa. Poleg pa je bilo videti nekaj osnovnošolskih izračunov deljenja. Me je že imelo, da bi ga povprašal, koliko mu pije, a sem se zbal, da se debata razvije v primerjalno statistiko ali še kaj bolj znanstvenega.

Nekaterim se čas še vedno vrti zelo počasi in se ne pustijo motiti pri pomembnih opravilih kot je izračun letne porabe bencina in ne bi se čudil, če je preveril tudi maksimalno in minimalno ceno, še kakšno mediano in najbolj pogost dan, ko je opravil obisk bencinske črpalke. Verjamem pa, da bo rezultatov vesela njegova ženička.

Zapisano med: Malo mešano, Za šalo. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.

Shake it, granny

Zadnje minute “srfanja” sem naletel na babico, ki ima posluh tudi za moderne ritme.

YouTube Preview Image

Me prav zanima ali je redna obiskovalka Youtube-a in je ujela podobne ritme njene sovrstnice, ki je na ulicah Berlina pokazala kako se temu streže.

Zapisano med: Za šalo. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.