Iskanje Mini zaklada (Making Of)
Tisti, ki ste nestrpno čakali, ali po kakšnem čudnem naključju še vedno čakate na nadaljevanje adrenalina polne zgodbe o iskanju Mini zaklada, ste najverjetneje že zdavnaj obupali. Pajčevine je na blogu že toliko, da sem komaj našel kje začeti. Pa tudi moja ustvarjalnost glede zapisov je izpuhtela neznano kam. A pravijo, da kjer je volja, je tudi moč. Če se je vrne vsaj pol, bo moj cilj dosežen.
Če zgodbe še nisi prebral(a), svetujem, da to storiš, preden nadaljuješ z branjem ta objave, saj boš sicer prikrajšan(a) za občutke, ki so jih doživeli tisti pred tabo. Skratka, ideja za takšno presenečenje je v grobem nastala že kar nekaj časa pred samo izvedbo, nenazadnje so same priprave terjale svoj čas. Idej je bilo več, od takšnih, ki so na meji izvedljivega, pa do takšnih, katere so povsem izvedljive, a po izvirnosti niso dorasle tej. Zadnja odločitev ali izbor, če se lahko tako izrazim, je padla že med samim ogledom resničnostnega šova, ki vsaj za moje pojme prekaša vso to nesnago, ki nam jo iz uvoza servirajo idej polni kvazi televizijci. Če koga zanima, naj požene kakšen p2p odjemalec in si pretoči serijo Treasure hunters.
Že prvi osnutek načrta mi je dal vedeti, da bom potreboval pomoč, zato sem najprej v akcijo potegnil Aleša in Špelo, ki sta bila seveda takoj za. Njun dom je kasneje postal tudi Headquarters, kjer se je rojevala končna podoba celotnega dne. Priprav ni in ni bilo konca, velik razlog je bil moj perfekcionizem, po drugi strani pa gre za en dan v življenju, za katerega se splača maksimalno potruditi. V ekipo sem povabil še moja in Tanjina starša s sestro, ter svojo teto, ki so na koncu pripomogli, da je dan uspel natanko tako, kot sem pričakoval.
Najtežja naloga je bila vsekakor priprava ustreznih ugank, ki so bile vse povezane v zgodbi Celjskih grofov. Uganke niso smele bite prelahke, a tudi ne pretežke. Ker Tanje nikakor ne bi uspel prepričati, da se v ta podvig odpravi sama, sem sebe vključil kot backup, če bi kakšna izmed ugank bila pretrd oreh. Vsaka rešitev uganke je za nagrado ponujala nov namig in pa besedo, katere je bilo na koncu potrebno pravilno razporediti v mini križanko in z malo iznajdljivosti kot ključ do glavne nagrade odkriti neznano telefonsko številko, ki je na koncu razkrila vse dvome in skrivnosti tistega dne.
Glede na informacije o gradovih, ki so bili kakorkoli povezani s Celjskimi grofi, sem izbral štiri in se skrivno odpravil na oglede in sproti koval podrobne načrte za izvedbo. Prvi je bil na vrsti grad Žovnek, kjer je v zasedi že navsezgodaj čakala teta, katere naloga je bila na dogovorjenem mestu pustiti navodilo za nadaljevanje in prvo besedo, za brisalce Minija pa je zataknila prvi kos križanke. Drugi je bil grad Fridrihštajn, kjer sta čakala moja starša in uspešno nastavila drugo besedo ter v HQ javljala dogajanje. Ob povratku proti gradu Ojstrica sta v zasedi čakala Tanjina starša, ki sta poskrbela, da je sta se lahko moja dva pravočasno umaknila z lokacije, kjer sta nastavila še nekaj predmetov, ki so bili potrebni za rešitev uganke. Zadnji, finalni grad je bil domači Celjski grad, kjer je največ dela imel Aleš, saj je med tem časom na gradu moral skopati jamo in vanjo zasuti pravo pravcato skrinjico, katero je vizualno obdelal moj ata. Kamne pod mostom pa sva z združenimi močmi in s Špelino koordinacijo postavila že prejšnji dan.
Vsakdo je bil pomemben člen ekipe in brez dovršeno opravljenih nalog dan ne bi uspel. Izredno pomembna pa je bila tudi vloga Špele, ki je cel dan skrbela, da je dogajanje potekalo po zastavljenem načrtu in hkrati pošiljala skrivnostna SMS sporočila. V veliko pomoč pri izdelavi vseh možnih rekvizitov (letaki z navodili, limonina skrivna sporočila, UV deska, križanka, skrinja itd.) je bil moj ata pa tudi Špela in Aleš, ki sta mi zadnji teden priprav nudila odlično skrivališče. Nekako si nisem predstavljal, kako bi vse to pripravljal doma, v pričo Tanje. Tudi laganja oz. prikrivanja resnice je bilo tisti teden ogromno, saj sem vsako popoldne moral najdi kakšen izviren izgovor. K sreči sem takrat “hodil” na predavanje v Maribor, zadnji večer pa sem zamudo opravičil z sms-om “Ustavili so me smrkci, ker sem v avtu preglasno nabijal glasbo”. Bila je tako v skrbeh, da bom moral plačati takšno neumno kazen, jaz pa kar se da resen in hkrati zaigrano jezen nad dogodkom. Tudi Alešu mislim, da je računalnik čudežno prenehal delovati, da sva ga morala celo popoldne “oživljati”. Skratka, večina vsega dogajanja tisti teden se je na dan-D izkazala za neresnično 
Za konec naj omenim še zmagovalni klic na neznano telefonsko številko. Izkoristil sem namreč domačo rezervno telefonsko številko, ki je Tanja ni poznala in s pomočjo telefonske tajnice posnel pozdravno sporočilo, ki je razkrilo glavno nagrado. Tako je dan-D dobil še tisto višnjo na vrhu smetane in lahko rečem, da mi brez pomoči in podarjenega lepega vremena ne bi uspelo. Kakšen bo odgovor na the-one vprašanje tako sploh ni bil pod vprašajem.
Vse to se je dogajalo na današnji dan pred štirimi leti. Bilo je prav tako prekrasno jesensko vreme, le temperature so bile veliko bolj prijazne za pohajkovanje po naravi.
Zapisano med: Fotografija. Vabim te, da pustiš svoje mnenje ali pa spremljaš odzive s pomočjo RSS 2.0 vira.
Seveda je druženje odraslih pri takem veselju otrok še bolj prijetno in enostavno. 
