Na Celjsko s Špelo

Južna se je polegla, pasja vročina pa začela popuščati. Treba se je bilo malo razmigat in ideja za Celjsko je bila večinsko sprejeta. Špela, Aleš, Tanja in moja malenkost smo kmalu sopihali v prvi klanec. Med obiranjem robid mi šine v glavo, da moj telefon premore celih 3Mpix in giga kartica se verjetno že pošteno dolgočasi. In tole s Špelo je prav tako bilo potrebno ovekovečiti.

Za popoldanski sprehod bo višine več kot dovolj

Četica željnih in žejnih

Nove “palce” so očitno uporabne tudi za poziranje. Sicer pa za 25€ že mor’jo bit.

Naj omenim, da sem že na začetku ostal brez palc, zato je bilo več časa za oslarije. Čeprav ni tako zabavno, ker ima telefon resnično dolgo “lajtngo”. Iz nekega bizarnega razloga je belino nastavil na fluorescentno luč. Res brihtno.

Le kje je najdu ravno zeleno majco

dve mikavni (ena gospa, druga pa zaenkrat še gospodična)

Ko smo prispeli do odcepa sem ocenil, da se Špela dober drži, zato smo jo ubral proti Tov(l)stemu vrhu. Če se je punca odločla, da pride gor, naj se zato tud potrudi ;-).

Še ena gasilska

Brez detailov žal ne gre, pa še simpatičn je

Na vrhu je bil lep razgled na obnovljeno kočo, ki po mojem mnenju res ne sodi v to okolje. Sicer pa kdo sem jaz, da bi ocenjeval. Spust po travniku, ki pozimi služi za smučišče, je bil prav adrenalinski. Postavljen je namreč bil bikerski poligon, in dva divjaka nista mogla iz svoje kože, ter ga nemudoma preizkusila.

Razgled na kočo

Lovljenje z rogovilo – “Bejž badala”

Levi….

…in desni

Pot nazaj se je nekam čudno vlekla. In kmalu je bila na dlani znanstvena razlaga. Nasprotje od “hitro” je “počasi”, in res smo nekam hitro prispeli do vrha. To bo to, brihtne glave. Očitno višina dobro vpliva na razmišljanje.

Upam, da Špele nismo preveč zmatral – zgledala ni ;). Že kujem načrt za prihodnji pohod.