Na Golte po golaž

Sobota je bila rezervirana za “sprehod” na Mozirsko kočo na Golteh. Vreme je dobro služilo, čeprav me je sopara na trenutke dobesedno izmozgala. Smerokaz ob spodnji postaji nihalke v Žekovcu je nakazoval dve smeri – levo in desno. Bil sem prvič in da je bila zmeda popolna, je bil za po vrhu še čas pohoda enak. Ker mi sprehod skozi naselje ni dišal, sva zbrala levo smer.

Pot je bila prijetna, na trenutke pošteno strma. Vmes nama je “prijazen” pohodnik svetoval bližnjico, a če ne poznaš teh koncev, ti takšen namig nič kaj ne koristi. Na srečo z orientacijo nimam težav in po parih minutah lomastenja sva se že sladkala z robidami.

Prvi postanek in…

…sladkanje

Nadaljevala sva preko travnikov in gozdnih cest, mimo črede krav in kar naenkrat sva se znašla na asfaltirani cesti. Ni mi šlo ravno v kontekst, da bi bila pot na Golte tako modernizirana. Jah nič, grema naprej. Dokler gre navzgor, je vse ok. Po dveh kilometrih sva le dočakala gorski smerokaz, ki je poleg smeri naznanjal še 50 minut hoje. Gledam v hrib, kamor je bil obrnjen smerokaz, poti pa nikjer. Naposled jo le ugledam, čeprav mi trava polna kobilic, muh….(skratka žuželk) ni bila v veselje.

Imel sem občutek, da bova kmalu prispela in že sem se veselil strehe, ki se je svetila v soncu. Na žalost je bila le štala, kjer je čreda krav poležavala po naporni paši. Bila sva že malo utrujena in neučakana, ko naju preseneti klopca s čudovitim razgledom na zgornjo savinjsko dolino.

Ko si utrujen, so tudi palice dobre.

Minilo je že pol ure, vrha pa nikjer. A sva spet “sfalila”? Očitno je bil tempo prepočasen, saj je bilo do vrha še 30 minut. Pa še na KitKat sva pozabila, res brihtno. Čeprav zadnji kos poti ni bil strm – ubrala sva položno smer, so bili kamni tisti, ki so jemali zadnje atome energije.

Hvala ti Janez!

Bila sva “prešvicana” in če rečem, da mi je skoraj kapljalo od tazadnje, je to precej milo rečeno. Počitek se je res prilegel, čeprav me je firbec kmalu spravil pokonci – od nekod se je precej glasno slišalo krohotanje in veseljačenje.

Nekaj kiča

Kmalu sta se pridužila Tanjina starša, ki sta za vzpon izbrala raje nihalko in nato peš obdelala pobočja Golt. Čeprav sem že pol ure sanjaril o golažu – želodec se je že pošteno pritoževal, smo spotoma obredli še Alpski vrt.

Še zadnji posveti, da bo smer prava

Če druga ne, sem ob prihodu do vhoda v vrt potešil svoj firbec. Skrbnik je bil tisti, ki je zbijal šale na račun mimoidočih in nam na kratko predstavil kaj vse nas čaka v parku. Splačalo se je potrpeti še teh 20 minut, saj je bil razgled odličen. Le vreme se je vmes skremžilo, sem pa zato imel manj težav s svetlobo.

Skrbnik je naznanil precej adrenalinsko pot – za koga le 😉

Neke vrste smerokaz, za tiste, ki so skregani z orientacijo

Vidiš, tam spodaj je Mozirje

Lahko me kličete tudi Jelka – tako pravi drevesni horoskop

Za konec pa težko pričakovan ciganski golaž in “flaška” taprave coca-cole. Če imaš pa srečo, ga dobiš zastonj – gospa natakarica, “Pametni pišejo!”

Golaž je teknil, kot že dolgo ne. Flaški pa se je kmalu pridružila še ena.

P.S. že naprej (hja no, očitno ste prišli do konca) se opravičujem za moje blodnje, ampak ponedeljki niso ravno motivacija za obujanje spominov preteklega vikenda. Za piko na i, pa je pripomoglo dopoldansko predavanje v službi, ki je bilo vse prej kot poljudno. Pa brez zamere!