Sobotni dobrodelni izlet

Bila je sobota, ura zgodnja – vsaj za mene. Spal sem dobesedno za en drek in za piko na i je še deževalo. Vse je kazalo na zelo naporen dan. Na hitro sva pojedla in deset minut čez osmo so se stvar začele obračati na bolje. Na poti sta se nama pridružila Mateja in Mitja, ki sta bila odlična družba – ker sta imela avto na servisu, smo se na pot podali kar z najinim Minijem. Prva postaja našega Mini potovanja je bil Slovenj Gradec. Tam so nas v fotografskem studiu Primafoto pričakali in podarili perfektno natisnjene darilne bone, ketere je oblikoval Jan (fant ima taprav’ feeling). Nalepljeni so bili na neke vrste penasto podlago, katere ime mi je žal ušlo iz glave. Če slučajno kdo potrebuje tisk večjega formata, svetujem, da jih pokliče in mu bodo z veseljem pomagali.

g. Golob je povedal kako je reševal sinovo dekle, a je pomoč prišla prepozno

Uničena hiša

Predan denar in slovo

Nadaljevali smo proti Letušu, kjer sem bil dogovorjen z gospodom Francem Golobom. Z ženo in vnukom nas je počakal pred mostom, od koder smo se odpeljali do ruševin hiše, v kateri sta umrla sin in njegovo dekle. Ob pogledu na razdejanje, ki ga je za sabo pustil plaz, me je zmrazilo in niti v sanjah si ne bi predstavljal, da je kaj takega sploh mogoče. Moč plazu je bila tako silovita, da je prebila 3 zidove, preostali del hiše pa zamaknila za vsaj deset metrov. Bil sem brez besed in stežka sem izgovoril tistih nekaj besed ob predaji zbranega denarja. S težkim srcem smo se poslovili in odpravili proti Gorenjski, v kraj Kropa.

Dotrajana hiša, ki se bo kmalu sesula sama vase

Po dobri uri in pol razmočene ceste in nekaj bedastih voznikov smo prispeli v Kropo, kjer nas je pričakal predsednik komisije za razdeljevanje pomoči g. Marjan Butorac. Ker smo bili že pošteno lačni, smo se najprej ustavili v prijetni domači gostilni, kjer je vsak od nas “zlistil” po eno pico – bile so odlične. Podkrepljeni smo se odpravili na obisk, k družini Todorović. Hiša stoji na strmem pobočju, vsa dotrajana, za bivanje pa je primerno le podstrešje. Velikodušno so nas sprejeli in povabili v hišo. Takoj sem začutil toplino in gostoljubnost družine in bil sem prepričan, da bo denar romal v prave roke. Oče se je ob prejemu zahvalil vsem, ki smo prispevali k znesku. Po kratkem klepetu ob pecivu in narezku smo se poslovili in jim zaželeli čimprejšnjo gradnjo nove hiše.

Družina Todorović

V Železnike smo jo ubrali kar čez hrib mimo Dražgoš in pot je kljub slabemu vremenu ponujala čudovit razgled. V Železnikih nas je sprejela simpatična Tajda in skupaj smo se odpeljali do tretje prejemnice. Sprehod skozi sobe hiše je razkril sledove poplav – kupi neuporabnega pohištva, knjig, dokumentov. Da ne omenjam vlage in smradu. Dvomim, da bo pred zimo možno karkoli sanirati. S Tajdo sta obujali neprijetne spomine in slišano je skoraj nepredstavljivo. Ob izročitvi denarja, sem opazil solze sreče v očeh gospe Jane. Bila je presrečna in se prav tako zahvaljuje vsem, ki ste na kakršen koli način prispevali k zbranem znesku.

Poplavljeno dvorišče

Gospa Jana s podarjenim denarjem

Ob takšnih in drugačnih zgodbah smo se s Tajdo sprehodili skozi opustošene Železnike. Če rečem, da je punca pridna, je enostavno premalo. Bolje bi bilo uporabiti presežnike. Sama pravi “Sedaj je že super”, čeprav še zdaleč ni tako. Ampak, če imajo tudi ostali toliko volje in energije verjamem, da jim bo uspelo. Res, kapo dol. Na poti proti domu smo opravili še krajši postanek na mestu kjer se zbirajo uničena vozila, nekatera so nerazpoznavna.

Spodjedena hiša, v kateri je živelo več družin

Kozolec je spodneslo in stoji nekaj metrov nižje

Avtomobili uničeni od zunaj…

…in od znotraj

Ob koncu dneva sem bil zadovoljen, saj je bil za mano uspešno zaključen dan. Zahvalil bi se rad vsem, ki ste pomagali, tako da lahko na koncu dodam samo “Uspelo nam je!”. Četverica Mini dobrodelnega izleta pa si vsekakor zaslužimo vsak svoj Trojanski marmeladni krof. Na lastne stroške, da ne bo pomote.