Kdor čaka, dočaka

Morda za nekatere ni, ampak ura je nekaj minut čez peto zjutraj in to je vsaj zame precej divja ura. In kaj je tisto, kar me je ob tako rani uri spravilo za tipkovnico in se hkrati truditi napisati vsaj kolikor toliko berljivo obliko? Smučat gremo, a ne samo za danes. Privoščila sva si celih sedem dni čiste “uživancije” in brezskrbnih misli.

Čeprav je bila letošnja organizacija precej improvizirana, saj sva se rezervacijo apartmaja opravila šele v januarju, ko je večina le teh že zasedenih, a naju je v zadnjem hipu rešil najina lanskoletna “rezidenca Mich“, kjer so zbrskali še en prost apartma.

Takole bom užival in počel…

…tudi tole

Tokrat bo za dobro družbo in upam, da tudi kaj smeha na progi poskrbela Vesna, katero bo potrebno vpeljati v smučanje z “zarezno tehniko”. Zna biti zanimivo. Med čakanjem, da se “prikotali” v dolino, se bom potrudil in naredil kakšno uporabno fotko, s katero bom “rajcal” tebe, ki boš ta teden žulil šolski / službeni stol in trpel ob pogledu na pretoplo zimo, ki se je za letos očitno že poslovila. Sicer verjamem, da marsikomu paše, a meni je takšno vreme sredi januarja precej mimo.

Če ne ujemam kakšnega primernega signala, se javim čez kakšen teden dni. Prosim brez neumnosti, da ne bodo krožile kakšne čudne novice. Mini že čaka – nabito poln. Samo naj še kdo reče, da je to majhen avto, morda na zunaj res, notranjost pa skriva precej “pakirnega” prostora. Torej na smučanje!!!

P.S. mimogrede, greš tudi ti kaj preverit, kakor dobro so nabrušene “kante”. Olki se je sicer nekaj že hvalil, čeprav nič kaj prepričljivo.