Dopustniški Dolomiti

Ura je bila za soboto precej nečloveška. Mini nabito poln, čakal, da se poda na dobrih 500 km dolgo turo v osrčje Dolomitov. Vreme je obetalo prijetno potovanje, a kljub zgodnji uri smo prvi postanek opravili na Lomu – ženske in WC so stalnica vseh potovanj. A kdo bi jim očital, ko je nasmeh po tem toliko slajši 😉 Tako kot lani, sem tudi letos ubral pot mimo Razdrtega in naprej proti Novi Gorici – letos na srečo brez zastoja na Vipavskem klancu Rebrnicah. Mejni prehod, če mu sploh lahko še tako rečem, sameva in kar naenkrat se znajdeš sredi Italijanskega cestnega kaosa.

ABC Vransko

Na Razdrtem nas je sonce že prav prijetno grelo

Do Udin je nekako še uspevalo, vendar je podobnost vsebine avtokarte z realnostjo bledela z vsakim nadaljnjim kilometrom. Že lani me je Garmin prepričeval, da je pot preko pravkar zorane njive prava, zato se letos nisem imel namena kregati z “babnico”, ki ji poleg neznanja o postavitvi cest peša še znanje slovenskega jezika. Tako sem bil bolj kot ne prepuščen smerokazom, ki pa so ob italijanskih cestah bolj za okras. Dokončno sem ugotovil, kje se naši “profi” šoferji naučijo vsakodnevnih vragolij, pa tudi tisti “tapočasni” s klobukom in primerno osiveli niso izjema. Med drugim si Italijani v enem izmed gorskih krajev lastijo častni naslov “največjega” rondoja, ki v premeru meri pičlega dva metra – skupaj z ograjo. Kljub enormni velikosti se vanj zaganjajo od najmanjših Piaggio triciklov pa vse do dvonadstropnih avtobusov, polnih smučanja željnih Poljakov.

Lep razgled na pobeljene Dolomite

Kljub vsem zapletom in zastojem napredujemo po predvidenem urniku. Na vrhu prelaza nas v dodatno dobro voljo spravi čudovit razgled na pobeljeno pokrajino. V tem trenutku so, vsaj meni, vse skrbi zbledele. Le še spust do Predazza in bližnjega Tesera je bil pred nami. Ker je vstop v apartmaje možen šele po tretji uri, punce niso mogle skriti tistega “le zakaj smo morali tako zgodaj od doma”. Tako smo čas izkoristili za nakup tedenskih vozovnic na bližnjem smučišču, se pobližje spoznali z mobilnimi WC-ji in naužili nekaj sončnih žarkov poznega popoldneva.

Šestsedežnica na ski centru Latemar

Apartma je bil pričakovan in brez neprijetnih presenečenj. A brez slednjega pač ne gre. Kljub ugodnemu nakupu nosilcev za smuči je bila uporaba le teh omejena na občudovanje treh parov smuči skrbno zaklenjenih s ključavnico, katere ključ se je skrival v hlačnem žepu – in te so visele doma, na obešalniku. Res brihtno. K sreči je v avtu ostal izvijač za prtljažnik. Vse skupaj sem razstavil in z malo iznajdljivosti smučke le uspel rešiti. Bomo pa tako kot lani, smuči v avto, s to razliko, da bo na strehi skoraj neuporabljen zaklenjen prtljažnik. Verjamem, da bomo na parkirišču smučišč prava atrakcija 😉

Tanja v elementu

Noč je kljub razgrajanju zgornjih sosedov nudila dovolj spanca in verjetno se bo marsikdo strinjal, da je škoda poležavati v sončnem jutru, ko proge dobesedno vabijo, da se po njih spustijo prvi smučarji. Pogled na enormno vrsto pred vlečnico mi je dal občutek, da sem doma v Sloveniji, ko 15 min stanja in prerivanja ni nobena redkost. Res da je nedelja, ampak a res morajo vsi makaronarji skupaj s Poljaki na to smučišče? Sicer pa je bolje, da prvi dan ne pretiravamo s kilometri. Kasneje smo izvedeli, da so razlog za gnečo tri zaprte sedežnice.

Vesna s palicami v zraku

Ker je Vesna začetnik na smučeh, sem si vzel nekaj časa in ji na, kolikor sem pač znal, enostaven način predstavil osnove zavoja. Že po prvih zavojih je zavila naravnost v “oštarijo” in to kar po tazadnji. Sicer pravi, da ni bilo namerno, a dvomim, da se kakšnega italijanskega šarmerja ne bi branila, ko bi ji ponudil pomoč pri postavljanju nazaj na noge. Ker je bila proga med drugim tudi najprimernejša za učenje, je hitro napredovala, strah pred drsečimi “dilami” pa je počasi bledel. Hkrati je spoznala, da je smučanje neke vrste garanje, še posebej če je tvoja kondicija na psu.

Naslednje dni je utrjevala pridobljeno znanje in preizkusila še preostale proge, primerne za učenje. Medtem, sva se s Tanjo preganjala po bolj zahtevnih in adrenalina polnih progah, vijugala mimo “pacientov”, šolskih skupin in na trenutke tudi raznih piščancev, kokoši, spajdermenov, čarovnic, pujsev, klovnov, princesk… Pust je v Italiji očitno teden dni prej. Si predstavljate občutek, ko z levim očesom opaziš, da ti med vijuganjem parira kokoš, katero jezdi mož s klobukom. Preden se od smeha zvališ v bližnjo ograjo, je perjadi bolje dati prednosti in tako mimogrede opaziš še kakšno “fashion victim”. Teh v Italiji res ne manjka, od priletnih babic, ki so še vedno tako vitke, da nase spravijo roza-zelen kombinezon iz leta 70 in rumeno “štrikano” kapo, do raznih dolgonogih suhcev, ki v vijolično-modrih pajacih izgledajo kot bi ravnokar prilezli izpod zamaščenega podvozja avtomobila. Po drugi strani pa je nadvse pomembno, da si pod očali, skozi katere komajda posije žarek sonca, namazan s popolnim makeupom, katerega se ne bi branila nobena manekenka. Ali ni enostavneje “fris” narisat kar na očala, ga bo vsaj kdo opazil. Skratka “zabavi nikad kraja”.

“Kr en” divjak

Dnevi so minevali prehitro in kot bi mignil smo se podali v drugo polovico, na kar so nas opozorili tudi oblaki, ki se vse do zadnjega dne niso hoteli “spokati” dolino. K sreči je bil mraz ukrotljiv, v skrajnih primerih pa zaviješ v bližnjo kočo (katerih ne manjka), si privoščiš porcijo Bombardina, noge pa ogreješ na festivalu “pancertanz” ob disco zvokih 90ih. Poskrbljeno torej za vsakogar, čeprav so poljski zadetki raje posegali po močnejših dozah travarice, kuhanega vina, jegra in še bi se kaj našlo. Zaključku pijančevanja sledi herojsko spust v dolino, smučarsko znanje pa raje pustijo za šankom. Kljub sezoni, pretirane gneče ni bilo, razen na trenutke, ko se na progi nabere enostavno preveč smučarsko osveščenih, kot tudi tistih, ki si to želijo. Tudi proga je zdržala do pol druge ure, vsekakor pa je na koncu dneva še vedno uporabnejša, kot naprimer proge na slovenskih smučiščih v dopoldanskih urah.

Bombardino – njamiiiii

V tednu dni sva s Tanjo uspela presmučati dobrih 150km prog, zato se spanje po napornem dnevu še kako prileže. A so zgornji Poljaki, za katere smo proti koncu ugotovili, da so celo Čehi, vsak večer poskrbeli, da nismo prehitro zaspali. Na trenutke bi pomislil, da jim apartma funkcionalno ne ustreza in so se lotili preurejanja pohištva. Zato smo petkov večer izkoristili za nočno sankanje. Že po prvem spustu je bilo jasno, da bo to smeha poln večer, saj je bilo na poledeneli podlagi zaviranje precej neuspešno. Za popestritev polaganja ovinkov je občasno poskrbel sankač pred tabo, ki ga je zaradi nepazljivosti bočno “snelo” s sank in se je nič hudega sluteč sredi proge sestavljal za nadaljevanje adrenalinskega podviga. Naporno zaviranje je pustilo tudi nekaj lepotnih posledic na Tanjinih čevljih in sedaj ima upravičljiv razlog, da si kupi nove 😉

Tanjini čevlji po triurnem zaviranju

Vsega lepega je enkrat konec in tudi naš dupust je zadnje dni nekako pohitel. Nesrečni ključ nosilcev za smuči je pošta k sreči pravočasno dostavila in mi tako ni bilo potrebno izumljati nove tehnologije zlaganja smuč nazaj na nosilec. Po obilnem zajtrku – pospravili smo vse ostanke hrane iz hladilnika – je bil čas “pakiranja”. Z razliko tistega doma, je ta enostavnejši, saj samo pograbiš kar je tvojega in čim učinkoviteje uporabiš proste kotičke prtljažnika, ki jih pri 160 literskem prtljažniku ni ravno na pretek. Jutranje sneženje mi je dalo vedeti, da bo vožnja vse prej kot zabavna, a preden se spustim v detajle naj povem samo to, da je avtokarta romala v smeti, saj je podobnost z realnim svetom bolj kot ne naključna.

Pot čez prelaz je bila prava drsalnica

Dolga je še pot do doma 😉 – kazen mora biti vzgojna, bodo drugič na smučišču bolj kultivirani.

Namesto oblice fotografij sem letos poskrbel za več žive slike in tako namesto Nikona sprehajal raje Sonyjevo mini kamero. Za boljše vzdušje sem video podkrepil z glasbeno podlago Paula Simona, ki je bil hkrati nekakšen zaščitni znak letošnjega dopusta, saj je MacBook poleg predvajanja večernih filmov skrbel, da se je slednji komad večkrat dnevno zavrtel in nam dal dodatne energije. Če koga vseeno zanima kako izgleda pokrajina obsijana s soncem si to lahko ogleda pri Davidu, ki se je rekreiral le nekaj kilometrov stran od nas.